Pa vendar je prav moreče stanje, v katerem smo se znašli, priložnost za jasnejši pogled na razloge, ki so nas vanj pripeljali. Priložnost za razmislek o politično-ekonomskem sistemu, ki je počasi, a načrtno zavladal skoraj vsemu svetu in ki si kljub splošno prepoznani nepravičnosti, škodljivosti in sprevrženosti zelo trudi dajati vtis, da pravzaprav nima alternative. In znotraj tega pokvarjenega sistema se v ozadju težav, ki jih imamo s trenutnimi tegobami, odvijajo stvari, ki bodo brez dvoma vplivale na naše življenje v prihodnosti.

Med drugim tudi v Ljubljani. V času poceni denarja in visokih cen nepremičnin svojo priložnost izkoriščajo veliki investitorji, ki so našli hvaležnega sogovornika v ljubljanskem neoliberalnem urbanizmu. Ta je, brez izdelane vizije o razvoju mesta, naklonjen pobudi vsakega, ki bi želel v mestnem prostoru na hitro čim več zaslužiti, in mu z veseljem pomaga pri uresničevanju njegovih zamisli, ob tem pa se ne ozira na potrebe in koristi mesta in vseh njegovih prebivalcev.

Primerov je veliko. Gradnja kompleksa nove železniške in avtobusne postaje, ki se ob vseh nerazrešenih vprašanjih – v nedavnih člankih jih je dobro opisal Peter Pahor – začenja pospešeno premikati. Ali se ne bi bilo dobro najprej dokončno odločiti o tem, ali se bodo železniški tiri poglabljali ali ne, in se potem, skladno s to odločitvijo, lotiti načrtovanja postaje? Ali ne bi bilo smiselno najprej vzpostaviti delujočega in široko uporabljanega sistema primestnih železniških povezav? Ali ne bi bilo dobro najprej čim večji del tovornega prometa speljati izven mestnega središča? Ali mesto res potrebuje trgovsko-zabaviščni kompleks v samem centru? Ali res potrebujemo še eno hotelsko stolpnico in še vse nadaljnje, ki so načrtovane ob Dunajski cesti? Kakšna je pravzaprav strategija ljubljanskega turizma – ali bo v postkoronskem času turistično preobremenjeno mesto še sploh koga zanimalo? Ali je res treba nasproti palače Vzajemne zavarovalnice in Klavirja, dveh ikon naše arhitekturne preteklosti, zgraditi gromozanski kolos generične arhitekture trgovskih centrov in ob tem trošiti javna sredstva za omogočanje vsebin, ki jih mesto ne potrebuje?

Zelo problematična je tudi zasnova novega bazenskega kompleksa Ilirija, ki bo »povozil« prijazno, spomeniško zaščiteno mestno kopališče. Slabo domišljeni so tudi grozdi stanovanjskih stolpnic v Šiški, ki grobo zarezujejo v obstoječe mestno tkivo, pa nepotrebna stanovanjska gradnja v parku ob Erjavčevi cesti, pa palače Šumi in Šelemburg, ki bodo kot večina vila blokov v vseh predelih Ljubljane zgrajene preveč do roba parcel in najmanj eno nadstropje previsoko. Del problema je tudi Unionova večnadstropna rdeča reklama, ki po nepotrebnem obremenjuje mestni prostor. Ne smemo pozabiti tudi na projekt BŠP, ki na območju kulturnega spomenika, Plečnikovega stadiona, predvideva za spomenik uničujoče megalomanske novogradnje. Vse naštete probleme bi lahko mestna oblast in njeni urbanisti omejili in primerno usmerjali. Pa jih ne.

Zavedati se moramo, kot je opozoril Ali Žerdin v Sobotni prilogi, da so vsi predsedniki, poslanci, ministri in župani le del administrativnega aparata, ki smo ga pooblastili, da skrbi za to, da bomo vsi čim boljše živeli. Skrajni čas je, da se kot aktivni državljani začnemo dosledno odzivati na probleme, nanje opozarjati in se aktivno upirati. Na vseh področjih in na vseh ravneh.

Arne Vehovar, Ljubljana