Je to res ves razum, ki ga premoremo?

Kako hudo so nas vladajoči upravljalci države potopili v obup, je zaznati tudi pri poskusih za njihovo zamenjavo. Česa vsega se ne oklepamo, da bi se ja rešili te vladajoče more. Komu vse bi zaupali, da nas potegne iz močvirja, kamor so nas potisnili ljudje, ki jim večinsko ne zaupamo. To zmore biti na primer celo človek, ki se je enkrat za krajši čas že igral ministra (z namiznim nogometom za sproščanje), človek s smislom za prostaške prispodobe na čivkališču… Obstranci iz opozicije so ga jadrno sprejeli kot špansko steno, za katero naj bi, vsaj začasno, skrili svoje umišljene veličine, ki so že pokopale šaljivca in njegovo vlado. In da bi bila zmeda popolna, je kot možni rešitelj kot feniks iz pepela vstal iz zame težko pričakovane osame celo nekdanji minister za vse, česar se pač spomnite: za sklece v vojski, za kante v ekologiji, za nerazsodno čvekanje in hvalisanje ob arbitraži, za udoben molk ob nakupu patrij, za duhamorno in žaljivo manipuliranje z »mojimi upokojenčki«… Skratka: ne spomnim se ničesar koristnega, kar bi ta minister kadar koli storil razen zase.

Groza me je, na jok mi gre, ko poskušam dojeti, da naj bi bila sedanja upravljalska nomenklatura in to, kar naj bi jo nadomestilo, ves razum, ki ga premoremo v tej državi. Pa toliko pametnih in razsodnih ljudi poslušam, berem in gledam, a vse kaže, da je strankokracija pametnim in razsodnim politiko tako zagabila, da se je na daleč izogibajo. Zdi se mi, da je kljub vsemu celo v parlamentu več moralnih in razsodnih ljudi (pa pri tem ne mislim na klenega poslanca DeSUS), ki pa so otrpnili v strahu, s katerim jim vlada njihova pohlepna, nesposobna in duhovno prazna strankokracija. Morda pa si največja stranka celo želi, da bi se nas volitev udeležilo čim manj takih, ki vsaj poskušamo razmišljati drugače. Si lahko predstavljate, kaj vse bi počeli z absolutno večino, ko nas že zdaj, ko se napihujejo le ob sramotni podpori dveh obskurnih kolaborantskih strankokracij, povsod delijo, sovražijo, nam grozijo, nam poskušajo s svojo zatohlo presojo nasilno preoblikovati javne medije, šolstvo, kulturno produkcijo, umeščenost v EU in svetu…

To razmišljanje polagam na srce predvsem tisti polovici volilcev, ki se volitev praviloma ne udeležuje. Rotim vas, poskusite se vsaj enkrat opredeliti, pa razsodite kakor koli že, samo da bomo vedeli, pri čem smo. Da bi del svobodomiselne, v prihodnost usmerjene Slovenije naposled le dojel, ali so to, kar trenutno doživljamo, le moraste sanje, stranpot, ali pa prevladujoče stanje duha na Slovenskem.

Josip Meden, Ljubljana