Po drugi strani pa je bilo vreme meteorološko res zanimivo in pestro. Ne slišimo pogosto o tornadu pri nas, sploh pa ne decembra. Pa pustimo ob strani, da to ni bil kakšen tornado v stilu ameriškega srednjega zahoda, a vseeno. Ali ni vendar zima letni čas bolj tihega vremena? Dobro, človek pričakuje morda kakšen močan jugozahodnik ali pa severnik, pa burjo, morda obilno sneženje, ne pa vremena, ki razgraja in razkazuje svojo moč nemočnim opazovalcem. Tornado je nevihtni pojav in nevihte sodijo bolj ko ne v toplo polovico leta. Res je, da so stari ljudje rekli, da kadar pozimi grmi, bo snežilo. In če grmi, je seveda nevihta. A pri tem gre za bolj umirjene nevihte ob hladnih frontah, ki običajno ne povzročajo vremenskih ujm.
Tokrat pa je prišlo do »posrečene« kombinacije razmeroma toplega morja in močne ohladitve v višinah, medtem ko je bil v nižjih zračnih plasteh topel in vlažen zrak. Za močan vertikalni razvoj oblakov, kot so nevihtni, je potrebna zadostna temperaturna razlika po višini. Če je to namesto 30 stopinj Celzija pri tleh in –10 visoko v ozračju 13 stopinj nad morjem in –25 stopinj višje gori, je čisto vseeno. Pa še v ciklonu se je vse skupaj dogajalo in ciklon pomaga zraku pri dviganju v navpični smeri. Seveda pa se »meteorološko zanimivo vreme« ljudem, ki se jim tako zanimivo vreme znese nad glavo, ne zdi prav nič zanimivo, ampak grozljivo. Meteorologi si seveda prav nič ne želimo takih vremenskih ujm, pa čeprav so lahko res fotogenične.
Naravni pojavi so lahko hkrati osupljivi, navdušujoči, pa tudi izjemno nevarni. Od kod nam ta radovednost, da si tudi te nevarne pojave želimo videti, ogledati, ko pa vendarle vemo, da bo nekdo lahko zaradi njih utrpel škodo ali bil sam poškodovan ali pa celo umrl? Zakaj nas na neki način ne samo pretresejo ali osupijo, ampak po svoje celo očarajo poplave, požari, močni vetrovi ali obilen sneg in snežni plazovi ter podobno? Morda zato, ker vemo, da ne moremo nič spremeniti, da niso odvisni od nas in da s tem, ko jih opazujemo, nikomur ne škodimo.
