Konec novembra smo v Dnevniku poročali, da je mariborska občina že začela priprave na gradnjo sežigalnice, čeprav država še ni določila pravil igre niti se ni izjasnila, koliko sežigalnic sploh potrebuje. Potencialnih kandidatk je namreč pet, poleg Ljubljane in Maribora še Kočevje, Ptuj in Jesenice. Župan Kočevja Vladimir Prebilič ob tem opozarja, da nikakor ne gre prehitevati dogodkov.
Najprej je treba počakati na uredbo o opravljanju obvezne gospodarske javne službe sežiganja komunalnih odpadkov, katere sprejem na ministrstvu obljubljajo še pred koncem leta, in nato razpis za pridobitev koncesije. »Dokler razpisa ni, bi bilo povsem nesmiselno prehitevati s potrjevanjem kakršnih koli projektov. Lahko bi se zgodilo, da bi objekt že stal, pa koncesije ne bi dobili in bi bila to hiša duhov. Ogromno tveganje je tudi, da zgradiš predimezioniran objekt, ker nikoli ne veš, ali boš imel dovolj smeti, da boš zapolnil kapacitete. To pa se lahko hitro pozna tudi na položnicah,« razmišlja Prebilič.
Brez državnega denarja ne bo šlo
Prvo vprašanje je financiranje, kajti občine tega prav gotovo niso sposobne izvesti same. Vprašanje je tudi, kako zapreti finančno konstrukcijo, če ne bo zaledja oziroma masnega toka, cilj je namreč kontinuiran odvzem smeti. Hkrati pa je jasno, da se količine smeti, primernih za uničenje s sežigom, zmanjšujejo. Poleg tega bo treba na državni ravni doreči še nekaj besed o tehnologiji, pravi Prebilič.
Glede podatka, da je komisija ministrstva v ožji izbor predlagala Ljubljano in Maribor, Prebilič opozarja, da je bil cilj države že od samega začetka regionalizacija, torej da se smeti uničujejo tam, kjer nastajajo, ne pa da jih vozimo skozi celo državo. »Da se te stvari skoncentrirajo le na dve mesti, prav gotovo ni dobro,« je prepričan.
Kočevje bi termični objekt, ki zagotavlja 15 megavatov toplotne energije, soproizvodnjo električne energije in sežig 30.000 ton komunalnih odpadkov na leto, postavilo na lokaciji že obstoječe toplarne na lesno biomaso v bližini industrijske cone Lik. Ker naj bi se cona v prihodnjih letih širila, pričakujejo bistveno povečanje pasovnega odjema, to je odjema približno enakih količin toplote skozi vse leto, pojasnjuje Prebilič. Kočevska sežigalnica bi odpadke za sežig pridobivala z območja jugovzhodne Slovenije s 70.000 do 100.000 prebivalci.
Nujni pogoj je strinjanje občanov
Tudi glede pridobitve gradbenega dovoljenja ne pričakujejo težav, ker bo sežigalnica v industrijski coni, poleg tega so vsa potrebna zemljišča v lasti občine, infrastrukturno opremljena in pripravljena. Če bi bil torej razpis objavljen v začetku prihodnjega leta, bi do konca 2022 po Prebiličevih besedah objekt lahko že stal.
V Kočevju poudarjajo, da je eden od nujnih pogojev za sežigalnico družbeni konsenz v občini. Sežigalnica mora imeti okoljsko sprejemljivo tehnologijo, nujen pa je tudi nadzor civilne družbe. Zasebni kapital torej ne more biti vodilni, kajti javnost mora vedno imeti vpogled v delovanje, pravi Prebilič.
Projekt kočevske sežigalnice je ocenjen na 20 milijonov evrov. »Že na samem začetku smo jasno povedali, da brez pomoči države ne bo šlo. Predvidevamo 50 odstotkov državnih in evropskih sredstev, drugo polovico bi si razdelili javno podjetje Komunala Kočevje in zasebni kapital.« Občina bi torej sodelovala z zagotavljanjem zemljišča in infrastrukturne opreme, zagotavljanjem pasovnega odjema toplotne energije in presežkov ter zagotavljanjem zadostnih količin goriva za termični objekt. Sam občinski proračun izdatkov v tej smeri ne predvideva.