Slovenke so na svoje sedmo EP odpotovale s ciljem, da se prvič po Madžarski 2004 uvrstijo med dvanajst najboljših reprezentanc, pričakovanja mnogih so bila še precej višja, največji optimisti (utopisti) so celo sanjali o kolajni. Tudi zato, ker sta se ekipi pridružili veliki okrepitvi: naturalizirana Slovenka Elizabeth Omoregie je debitirala za novo domovino, Barbara Lazović pa se je po nekajletnem premoru vrnila v reprezentanco. Z njima je Slovenija dobila sanjsko napadalno zunanjo linijo, v kateri so še Ana Gros, Tjaša Stanko in Nina Zulić, njena povprečna starost pa je zgolj 26 let. Vendar tudi to ni pomagalo, da bi se izognila ponovitvi doslej dvakratnega neslavnega rekorda: po EP 2006 na Švedskem in EP 2010 na Danskem in Norveškem se je tretjič zgodilo, da so Slovenke na treh tekmah trikrat izgubile.
Slovenska peterica v zunanji liniji je sicer na treh tekmah skupaj dosegla 45 golov (Gros 14, Stanko 11, Lazović 9, Omoregie 7, Zulić 4), a ob le 45-odstotni uspešnosti pri strelih na gol. Zato ni čudno, da si je naša reprezentanca med vsemi šestnajstimi po učinkovitosti celotne ekipe z 49 odstotki z Nemčijo delila predzadnje mesto, slabše so bile samo Romunke (48), daleč najbolj natančne pa Norvežanke (66). Tudi obramba je bila precej podobna švicarskemu siru, kar potrjuje tudi naslednji statistični podatek. Po številu prejetih golov (83 oziroma povprečno kar 27,7 na tekmo) so imele Slovenke tretjo najslabšo obrambo, več golov sta dobili zgolj Poljska (84) in Srbija (88). Slaba napad in obramba sta seveda glavna razloga, da je Slovenija svoj izkupiček na 27 tekmah v zgodovini evropskih prvenstev še poslabšala in zdaj znaša le šest zmag in kar 21 porazov.
Glavni cilj je EP 2022 v Sloveniji
Tudi pri uspešnosti ubranjenih strelov nasprotnic si slovenski vratarski trojček (Branka Zec, Amra Pandžić, Maja Vojnovič) z le 26 odstotki deli 13. mesto s Švedsko, slabši sta bili samo Nemčija (25) in Poljska (23). Če ne bi bilo Branke Zec, s 34 leti najstarejše v sedanji slovenski izbrani vrsti, ki je bila kar 38-odstotno uspešna, bi bila statistika še slabša, kajti njuni soigralki sta bili precej slabši: Vojnovićeva 23-odstotna, Pandžićeva pa 21-odstotna. Branka Zec, članica nemškega Waiblingena, je takole ocenila nastop Slovenije: »Sem besna, žalostna in razočarana. Še najbolj pa me jezi in boli, ker smo vsaj v zadnjem delu tekme proti Črni gori pokazale, da lahko dobro igramo, vendar smo se na žalost prepozno zbudile. Če smo vedele, da gre na tej tekmi za vse ali nič, za življenje ali smrt, bi morale tako dobro in zbrano igrati od prve minute, ne šele zadnjih dvajset. Za to, da smo izgubile in izpadle, bi lahko iskale številne izgovore, a bi bilo nesmiselno. Pač nismo dosegle cilja in zato gremo domov.«
Selektorju Urošu Bregarju sta se na Danskem prvič zgodili dve stvari, ki se mu nista na prejšnjih štirih velikih tekmovanjih. Doslej je Slovenija pod njegovim vodstvom vedno skalpirala vsaj enega favorita: na lanskem SP na Japonskem kasnejše prvakinje Nizozemke, na EP 2018 v Franciji olimpijske prvakinje Rusinje, na SP 2017 v Nemčiji kasneje zlate Francozinje, na EP 2016 na Švedskem pa gostiteljice. Iz Danske se Bregar premierno vrača brez ene same zmage, toda ne glede na nekatera očitna dejstva (povprečna starost igralk manj kot 24 let, težave s pripravami in poškodbami, pet debitantk…) bi Slovenke – kljub najtežji skupini med vsemi štirimi na EP – lahko iztržile kaj več. »Pozno smo začeli priprave, bili smo v nepopolni zasedbi, trenažni proces je bil zelo okrnjen in prilagojen čudnim razmeram, nismo imeli nobene tekme. Spet smo precej spremenili igralski kader, ki je dobil nekaj dodatnih moči, a še ni dobro uigran. Toda zadnjih dvajset minut je zagotovo dobra popotnica za prihodnost,« meni Uroš Bregar, ki je imel v mislih glavni cilj sedanje generacije – EP 2022, ki ga bodo skupaj gostile Slovenija, Severna Makedonija in Črna gora, sklepni boji pa bodo v Stožicah.