Postaja za okras in sanje o hitrih vlakih

Že v času projektiranja železnice Dunaj–Trst leta 1837 je takratni mestni magistrat predlagal, da naj bi železnico proti Trstu speljali za Šišenskim hribom in ne skozi Tivoli, a predloga niso upoštevali. V času prve svetovne vojne (1916) so za oskrbovanje soške fronte zgradili obvoznico Vodmat–Dravlje. V drugi svetovni vojni, v času nemške okupacije (1942–1945), so zgradili severno obvoznico Vižmarje–Črnuče–Laze v izognitev italijanski okupirani Ljubljani. Po drugi svetovni vojni je ministrstvo za gradnje v pripravah za V. kongres KPJ odločilo, da je za tovorni železniški promet treba zgraditi obvoznico okoli Rožnika od Vižmarij do Viča zunaj trase današnjega avtocestnega obroča. Gradnjo so ustavili leta 1949, ostanke betoniranih nadvozov pa še danes s pridom uporabljajo vrtnarji Podutika. Že na vojaškem zemljevidu iz leta 1939, dopolnjenem po drugi svetovni vojni, je označena celotna obvoznica od Viča do Dolskega.

Z drugim tirom Koper–Divača se bo po napovedih promet skozi središče Ljubljane povečal na 350 tovornih vlakov dnevno. Na glavni železniški postaji je druga kletna etaža namenjena tovornim vlakom (prva naj bi bila namenjena osebnim vlakom). Tega, kje se bo začela rampa, verjetno nekje pri Vrhniki in Kranju, nismo izvedeli. Niti ni jasna ureditev prekinitve tovornega prometa v času večletne gradnje, saj pretovarjanje zabojnikov na tovornjake ne pride v poštev.

Geološko Ljubljana ne stoji na kamnini, skozi katero je mogoče brez težav rezati predore. Teren, po katerem potekajo železniški tiri v Ljubljani, je prodni nasip tisočletnega delovanja reke Save. Potreben bo površinski izkop, odvoz ogromnih količin materiala in zaščita pred vdorom podzemnega vodnega toka, saj bo poglobljena železnica jez, ki bo sprožil nepredvidene posledice – kot garaže pod Kongresnim trgom.

Problem železniške postaje je tesno povezan s projektom Emonika, na primarnem strateškem zemljišču, ki je bilo vse do leta 2015 v lasti madžarsko-kanadskega konzorcija TriGranit, nato pa z odločbo arbitražnega sodišča povrnjeno Slovenskim železnicam. Ljubljanska železniška postaja se projektira že v času zmede okoli lastništva zemljišča, nedorečenosti o poteku železniških tirov in povezav z mestnim in medmestnim avtobusnim potniškim prometom.

Za razbremenitev ljubljanske glavne železniške postaje se projektira Tivolski lok. Za nekaj sto metrov dolg lok v bližini Pivovarne Union potrebujejo 70–80 milijonov evrov. S poglobitvijo železniških tirov je Tivolski lok zgrešena investicija.

Septembra 2018 (Delo) je župan Janković dejal: »Drugi tir bi morali zgraditi ne le do Divače. Peljati ga morajo skozi Ljubljano in ga navezati z Avstrijo. V Ljubljani bi morali tira poglobiti, kar bi stalo dve milijardi evrov. To so moje sanje.« Mestni arhitekt Koželj ocenjuje stroške poglobitve tirov na štiri milijarde evrov. Kolikšna je dejanska ocena stroškov poglobitve tirov v primerjavi z obvoznico?

Dogovor ljubljanskega župana Zorana Jankovića in premierja Janeza Janše o poglobitvi železniških tirov skozi Ljubljano zaradi številnih nerešenih nejasnosti preseneča.