Leteči Kranjec, ki se lahko pohvali z 212 poleti prek 200 metrov in bogato bero najuglednejših lovorik, tudi po koncu tekmovalne kariere ne počiva. Žena Špela in hčerka Pika Felicija se pogosto jezita, da je še vedno preveč zdoma in sta zanj šele na tretjem mestu – za kolesarjenjem in šivanjem tekmovalnih dresov. Oboje namreč Robi opravlja s srcem, predano in temeljito. Letos ima »v nogah« že več kot 9600 kilometrov na cestnem kolesu, ki ga je popolnoma prevzelo, ko je smuči postavil v kot.
»Od nekdaj sem rad kolesaril, vendar sem imel kot nordijski tekmovalec prepoved, saj na kolesu delajo druge mišice kot pri smučarskih skokih. Zdaj imam končno čas za svojo veliko ljubezen, rad preizkušam meje svoje zmogljivosti in napredek,« pojasni Robert Kranjec navdušenje nad poganjanjem pedalov. Nad njegovim specializiranim načrtom treningov bdi strokovnjak Simon Cirnski, spomladi se Robi na cesto rad poda tudi z letos najpomembnejšim kolesarskim junakom na svetu in dobrim prijateljem Primožem Rogličem. Mikajo ga tudi udeležbe na večjih rekreativnih tekmovanjih – Maratonu Franja, Maratonu Alpe in drugih daljših preizkušnjah. O tem, da bi se morebiti pridružil kakšni profesionalni kolesarski ekipi, pa si Kranjec seveda vseeno ne dela utvar. »Prestar sem, za mano je premalo aerobnega treninga. V profesionalnem kolesarstvu so pač druge razsežnosti. Nimam možnosti, da bi se kosal z najboljšimi, imam premalo izkušenj.«
Šivanje tudi 12 ur na dan
Nikakor pa Robiju Kranjcu ne manjka izkušenj iz sveta smučarskih skokov. Ne bi šel več skočit, dosti je bilo, je odločen. Karavano najboljših skakalcev zadnje leto spremlja ob robu skakalnic, na stolpu, kjer pozornost usmerja v veter in zalet tekmovalcev. Njegova velika strast in nadvse odgovorno delo pa je krojenje in šivanje dresov za slovenske tekmovalce. Zaupajo mu člani, mladinci in ženska ekipa, izjema sta le Bor Pavlovčič in Anže Semenič.
»Uživam v tem, kar delam. Všeč mi je, da ostajam v stiku s tekmovalci in športom, ki mi je še vedno pri srcu. Manj sem navdušen nad nenehnim spreminjanjem pravil s strani odločevalcev, ki bdijo nad tekmovalno opremo. Letos so spet zapovedali nove kroje dresov, ki se precej razlikujejo od lani. Sprednja površina je drugačna, imeti mora ravne šive, zmanjšala se je plovnost dresa… Treba se je posvetiti vsakemu tekmovalcu posebej, upoštevati tako njegove želje kot pravila. Poleg smuči so dresi najpomembnejši del opreme, zato tukaj ni heca,« Kranjec opiše svoje delo.
Tik pred odhodom reprezentance v Rusijo je moral za vse tekmovalce na novo skrojiti in sešiti drese. Ti po treh, štirih tekmah izgubijo brezhibnost in niso več konkurenčni. »Raztegnejo se, pena se uniči, zato je treba sešiti nove. Za izdelavo enega potrebujem približno dve uri, ko se mudi, na dan v šivalnici v Kranju preživim tudi 12 ur,« pojasni dobitnik zlate kolajne na svetovnem prvenstvu v smučarskih poletih v Vikersundu leta 2012.
Začetki so vedno težki
Potem ko je v preteklosti pridobil izobrazbo iz frizerstva, tekstilstva, ekonomije in trgovine, se letos Kranjec intenzivno posveča izobraževanju v okviru Olimpijskega komiteja Slovenije, ki bdi nad razvojem kadrov v športu. Njegov cilj je namreč pridobiti izobrazbo trenerja, o tem, ali ga mika vodenje reprezentance, pa za zdaj ostaja precej skrivnosten. »Ne vem. Bomo videli. Prezgodaj je še govoriti o tem.«
Malce bolj je Kranjec zgovoren, ko beseda nanese na vzdušje v slovenski ekipi pred letošnjim planiškim praznikom. »Mislim, da so fantje dobro pripravljeni, potrebujejo tekmovalni ritem, ki ga poleti ni bilo, manjka pa jim tudi sproščenosti in samozavesti. Vendar tudi druge reprezentance letos nimajo veliko skokov na snegu. Začetki so vedno težki, upam, da se bodo rezultati pokazali že v Planici,« strne eden od Slovencev z največ dosežki, nekdanji svetovni prvak v poletih, v prostem času velik ljubitelj bencinskih hlapov na motorju in tudi ljubiteljski potapljač v eksotičnih kotičkih sveta.
