Začelo se je s prijazno gesto. Možakar je dolgoletnega prijatelja prosil, da bi se v soboto dopoldne oglasil in mu v otroški sobi pomagal preseliti omaro. Res sta jo najprej razstavila, potem pa dvignila in nameravala odnesti. Toda medtem ko je prijatelj hodil vzvratno, se mu je med noge zapletla domača mačka, spotaknil se je, spustil tovor in padel. Ker si je hudo poškodoval ramo, je od zavarovalnice, pri kateri je imel stanovalec zavarovano civilno odgovornost, zahteval 20.000 evrov odškodnine. Zavarovalnica ga je zavrnila in spor se je preselil na sodišče. Vse do vrhovnega, ki je zgodbi postavilo piko na i.

Zavarovalnica je imela v splošnih pogojih zavarovanja zapisano, da je njeno jamstvo za posamezni zavarovalni primer omejeno zgolj na 650 evrov, ko gre za »škodo, ki jo utrpijo gosti, ki pridejo k zavarovancu na zasebni obisk (na primer prijatelji, sorodniki)«. Čeprav je zavarovalnica trdila, da zato tožnik ne more dobiti več kot to, mu je prvostopenjsko sodišče prisodilo vseh 20.000 evrov. Prvič, menilo je, da mačka sicer ni tisto, kar pravo opredeljuje kot »nevarno stvar«, a bi jo moral imeti zavarovanec vseeno pod nadzorom. In drugič, ni šlo za zaseben obisk, ampak mu je prijatelj na njegovo prošnjo pomagal pri delu. To sodbo je potrdilo tudi drugostopenjsko sodišče, razen da je upoštevalo odbitno franšizo in odškodnino znižalo na 19.500 evrov.

Kdo je gost?

Toda zavarovalnica ni odnehala, obrnila se je še na vrhovno sodišče. Po eni strani je grajala presojo, kako (ne)varna žival je v resnici mačka in kako bi jo moral lastnik nadzorovati. Po drugi strani pa presojo omejitve zavarovalne vsote. Zatrjevala je, da je šlo za prijatelja na zasebnem obisku, ki je priskočil na pomoč, in to brez plačila. Za to se je sam odločil in kot tak bi moral paziti, kam bo stopil. V nasprotju z na primer serviserjem, vodovodnim inštalaterjem ali poštarjem, ki niso na zasebnem obisku in delo opravljajo za plačilo.

Vrhovni sodniki so dopustili revizijo glede vprašanja, ali je bil prijatelj v konkretnem primeru gost na zasebnem obisku. Pritrdilen odgovor bi pomenil, da zavarovančevo zavarovalno kritje res znaša 650 evrov. Ker pomena pojma gosta na zasebnem obisku zavarovalnica ni posebej opredelila, so si sodniki pomagali z razlago Slovarja slovenskega knjižnega jezika: gost je oseba, ki jo povabiš in pogostiš ter se tu zadržuje zaradi prijateljskih oziroma družabnih stikov, in sicer na podlagi tesnega odnosa (prijateljstva) ali razmerja (sorodstva). Strogo jezikovno gledano tožnik (vse) to ni bil. Ni se prišel družabno (po)gostit, ampak (na zavarovančevo izrecno pobudo) delat.

Prijatelja sta torej bila, a po mnenju sodišča zavarovalno kritje že zgolj zaradi tega ne more biti omejeno. Pogoji zavarovanja tudi niso omenjali (ne)plačanega dela, čeprav, tako pravi sodišče, si navsezadnje tudi sorodniki in prijatelji delo lahko zaračunajo oziroma izmenjajo kako korist. Zato sodišče ni videlo razloga za razlikovanje med (ne)plačanim delom, ki ga opravi prijatelj ali ki bi ga (lahko) opravil kdo drug. Sklenilo je, da (ne)plačilo ni nujen kriterij za presojo omejitev zavarovalnega kritja – če bi bilo tako, bi morala zavarovalnica to jasno zapisati.

Jasno in nedvoumno

Sodišče razlage zavarovalnice sicer ni zavrnilo kot nesprejemljive, je pa dopustilo, da je možna tudi tožnikova razlaga splošnih pogojev. Pri čemer je opozorilo, da morajo biti pogoji vsekakor jasni; bilo bi nepošteno do potrošnikov, da bi jim ponujali mamljive zavarovalne produkte, ki pa bi se nato ob nejasnih in nedvoumnih omejitvah v praksi izkazali za prazne. Če pa so splošni pogoji vseeno večpomenski, jih je treba razlagati v korist šibkejše stranke, torej zavarovanca, je sklenilo vrhovno sodišče.

Tožniku torej ostaja odškodnina, ki mu jo je prisodilo višje sodišče. Zavarovalnica pa je med večletnim pravdanjem pogoje zavarovanja spremenila. Omejitvi zavarovalnega kritja za škodo, ki jo utrpijo gosti, ki pridejo k zavarovancu na zasebni obisk (npr. prijatelji, sorodniki), je dodala besedilo »ali z namenom nudenja medsosedske oziroma prijateljske pomoči«.