Tistega, kar je smučanje kot dejavnost v svoji biti skozi stoletja bilo in ostaja, torej edinstvena oblika preživljanja prostega časa na prostem? Ali tistega, kar je bilo dodano v zadnjih nekaj letih, apres-ski, zabave …, ki so sicer postale del smučanja kot turizma, niso pa potrebne za smučarsko sprostitev v objemu zasneženih gora? Dober primer je Kanada, kjer so zaščitni ukrepi v domeni provincialnih vlad, ki imajo že od poletja zelo strpen odnos do dejavnosti na prostem. Zavedajo se namreč, kako pomemben vpliv imajo tovrstne dejavnosti na fizično, še bolj pa na duševno počutje prebivalstva. Zdrav duh v zdravem telesu v teh časih ni samo pregovor, ampak pomembno vodilo posameznika in skupnosti, kako prebroditi težavno obdobje. In prepričan sem, da smučanje v svoji prvobiti v zimskem času to nedvomno ponuja. Pa naj bo to spuščanje otrok s hriba za hišo, smučanje po urejenih smučiščih, ki so imela dovolj časa, da z ustreznimi ukrepi postorijo, kar je potrebno za omejitev širjenja virusa, ali pa turna smuka, ki z vidika obvladovanja pandemije v ničemer ne bi smela biti drugačna od jesenskega hribolazenja.

Dovolimo si smučanje in zaupajmo v žičničarje, da bodo izvajali prave ukrepe. Hkrati pa bodimo tudi smučarji korektni in se odpravimo na smučišča zaradi tistega, kar smučanje že štiri stoletja dela izjemno – edinstvena kombinacija snega, hribov in svežega zraka. Ni potrebe, da se smučanja bojimo. Finance