Po ocenah poznavalcev je glavni razlog, da se epidemija ne umiri, prenehanje izdajanja karantenskih odločb, tak ukrep pa je sprejela ali Beovićeva samovoljno ali pa še bolj verjetno po navodilih predsednika vlade, s katerim direktno komunicira (vir: predsednica zdravniške zbornice, Dnevnik, 3. decembra). Menda smo to jesen izdali manj kot 11.000 odločb pri okoli 80.000 okuženih. Izdali smo jih celo manj kot spomladi, ko smo jih menda izdali več kot 11.000. Takrat smo imeli zelo malo okuženih in večina delovnih organizacij ni delala.

Zakaj govorim, kako pomembne so odločbe o karanteni? Če se oseba okuži na delovnem mestu in ne dobi odločbe za karanteno, ni upravičena do polnega nadomestila plače, če gre v bolniško oziroma samoizolacijo, ker se je pač okužila na delu (kjer mora biti vse tako, da se ne more okužiti); torej je vsak sam kriv za okužbo. (Iz intervjuja z vodjo sindikata medicinskih sester na TV Slovenija 4. decembra je bilo mogoče razbrati, da to velja tudi za medicinske sestre.) Neizdajanje karantenske odločbe osebi, ki je okužena, je napaka, skregana z vsako logiko, in neposredno vodi v povečanje števila okužb zaposlenih. Če priznate, da ste se okužili na delu, ste takoj finančno kaznovani: dobite samo 80 odstotkov nadomestila ali pa gre bolniška v breme delodajalca, zaradi česar se tudi delodajalec izogiba temu, da ste okuženi.

In kaj lahko naredite, da ne boste finančno prikrajšani? Normalno hodite v službo in okužite še druge sodelavce, domače, prijatelje itn. Podobno je v domovih za starejše (DSO), kjer uslužbenci ravnajo tako kot povsod, samo da so posledice tu veliko hujše. Delavci hodijo v službo, čeprav je možno, da prenašajo okužbe. Okužbe v DSO pa so prava katastrofa tudi za zdravstvo, saj gre za ranljivo skupino ljudi z veliko hujšo obliko bolezni. Potrebe po zdravstveni oskrbi se tako enormno povečajo, kar vodi do kolapsa zdravstva, kljub temu da zdravstvenemu osebju ni kaj očitati oziroma si za požrtvovalno delo zasluži vse pohvale in priznanje.

Slabo stanje v DSO in popolno neobvladovanje problematike (ne po krivdi tam zaposlenih, ki z maksimalnimi napori vzdržujejo stvari pred popolnim kolapsom) nas je že uvrstilo na vrh glede števila umrlih na milijon prebivalcev.

Po dolgem vztrajanju novinarjev je projektna skupina pripravila seznam, od kod izvirajo okužbe. Iz njihove tabele, objavljene v Mladini 27. novembra 2020, se jasno vidi, da so za nedelovanje zelo strogih ukrepov krive okužbe na delovnem mestu (25 odstotkov), v DSO 15 odstotkov, kjer v domove vnašajo virus zaposleni (obiski so prepovedani), skoraj 25 odstotkov pa jih ne ve ali noče vedeti, kje so se okužili, saj bodo lahko zaradi tega prikrajšani pri nadomestilih. Tudi za okoli 20 odstotkov okužb v družini so verjetno glavni vzrok okužbe na delu. Več kot 80 odstotkov okužb, verjetno pa celo več kot 90 odstotkov (po mojem mnenju), izhaja torej iz delovnih mest. Večina ukrepov vlade pa je usmerjena v omejevanje svobode gibanja vseh državljanov (policijska ura, zapiranje za državne in občinske meje, prepoved vrste dejavnosti, ki ne vplivajo bistveno na število okuženih itn.).

V času širjenja epidemije je bil torej sprejet ukrep, ki širjenje pospešuje! Kako in zakaj je svetovalna skupina predlagala prenehanje izdajanja karantenskih odločb? Če je to vlada naredila hote, je to čista skrajnost; če ne ve, kaj za širjenje virusa tak ukrep pomeni, pa je vlada skrajno nesposobna. Prav bi bilo, da se opozicija in poslanci koalicije pozanimajo, kako je do tega prišlo in kdo je to naročil, namesto da diskutirajo o pravni državi in kako nas Janša sramoti s svojimi tviti. V zvezi s tviti pa samo to: Janša z njimi sramoti sebe in ne nas, kot trdijo njegovi privrženci, sramota za nas pa je, da imamo predsednika, ki to počne.

Ukrepi torej so, in to zelo strogi, učinka pa ni nobenega. Kako je to mogoče? Odgovor je samo eden: ukrepi ne delujejo, ker niso pravi; če bi bili pravi, bi se po enem mesecu moralo že kaj poznati. V Nemčiji in Avstriji, kjer ukrepi niso tako strogi, ukrepi delujejo, ljudje pa gredo v primeru okužbe v samoizolacijo in niso zato v ničemer prikrajšani.

Janko Štimnikar, Renče