Že septembra nam je bilo jasno, da bo treba letošnji program morda prenesti na splet, zato smo načrtovali tudi neko hibridno različico festivala. Ko je bilo oktobra očitno, da se bodo kinodvorane povsem zaprle, smo napeli vse sile, da smo šli na splet. Preučili smo številne platforme in se odločili za eventive, prek katere potekajo tudi drugi festivali po svetu. Pomembno nam je bilo, da lahko predvajamo tudi pogovore z ustvarjalci v živo, predavanja in ves preostali program v spremljevalnem programu AnimatekaPRO. V bistvu bomo izpeljali večino predvidenega programa.
Spletni obiskovalci vseeno niso povsem zadovoljni, pravijo recimo, da se jim zdi vaša internetna stran precej nepregledna, ni seznama filmov po naslovih, kot je bilo na festivalu Liffe.Spremljali smo, kako v praksi poteka festival po spletu pri Liffu, vendar pri nas na srečo nismo zaznali nobenih tehničnih težav, da bi se filmi recimo zatikali. Seznam filmov po naslovih se v našem primeru ni zdel zares pregledna rešitev, saj je večinski del filmov na festivalu kratkih, zato so ti porazdeljeni po vsebinskih sklopih in podsklopih.
Na Liffu kar nekaj režiserjev ni dovolilo predvajati svojih filmov po spletu. Ste imeli tudi vi podobne težave?Ne, čeprav smo se tega bali. Imamo še eno prednost, namreč ogled filmov na Liffu je bil regionalno omejen na Slovenijo, našo platformo pa smo z izjemo nekaj filmov odprli za ljudi z vsega sveta. Tako je naš pogovor spremljala neka Indijka in ga tudi komentirala.
Na kateri film v programu ste najbolj ponosni?Uspelo nam je pritegniti poljskega režiserja Mariusza Wilczyńskega, film Ubij to in zapusti to mesto je delal kar 14 let. Ta risana animacija je monumentalno delo in imela sem srečo, da sem z avtorjem za AnimatekoPRO lahko pripravila tudi pogovor.
Letos imamo precej animiranih dokumentarcev, tudi med celovečerci. Izkazali so se za zelo priročen medij, predvsem kar zadeva občutljive tematike, za katere ni arhivskega materiala. Dokumentarec Zero Impunity govori recimo o spolnem nasilju v konfliktnih conah v obdobju vojn po vsem svetu. Skozi animacijo žrtve nekega nasilja ni treba osebno izpostavljati. Ne gre za to, da se nasilje prikriva, ampak da se lajša to, kar težko povemo.
Kako je razvita scena animiranega filma in filma nasploh na Poljskem, ki jo tudi kot polonistka zelo dobro poznate?Na Poljskem je zelo razvita, v Łódźu imajo zelo dobro šolo animacije, to mesto je tudi sicer središče filmskega dogajanja, vsi veliki poljski režiserji, tudi Krzysztof Kieślowski, so določen čas delovali tam. Poljščina mi seveda veliko pomaga, da sem lažje v stiku z njimi. Rada imam jezike, hkrati kulturo in literaturo. Moj brat je študiral ruščino in slovaščino, kot mlajša sestra pa sem si rekla, da bom jaz pač študirala nekaj drugega. (Smeh.)
V obrazložitvi priznanja ekran 2020 so zapisali, da svoj pogled obračate od dominantnih podob evropske in zahodne filmske produkcije k filmom neslišanih, nevidnih, prezrtih.To je prišlo povsem naravno. Pred nekaj leti smo delali v Rogu z migranti, zadnji dve leti sodelujem z društvom Up, ki dela v Azilnem domu, s temi temami sem povezana tudi kot del programske ekipe Festivala migrantskega filma, ki ga organizira Slovenska filantropija. Veliko let sem delala na Radiu Študent, kjer sem imela literarno oddajo Tu pa tam, in tam sem se povezala s prijateljico antropologinjo Anušo Pisanec, ki je delovala po Afriki in mi priporočala njihovo literaturo. Odkrila sem povsem neznani literarni svet, ki me je čisto navdušil. Denimo Zahodno Afriko in Indijo sem najprej spoznala skozi literaturo, potem pa se je zanimanje preneslo še na film. Vedno znova ugotavljam, kako drugačna je njihova estetika, kako se mi rušijo stereotipi, kako me vsakič znova kaj preseneti
Naš pogled je omejen na Evropo in Zahod, zato je vsak tak prispevek zelo pomemben, ne samo iz političnih in osebnih razlogov, ampak ker nam pomaga na stvari gledati z drugačne perspektive, nas sili v nove premisleke. Prvi tak film, ki me je prestavil, je bil Bamako malijskega režiserja Abderrahmaneja Sissakoja, ki sem ga pred leti videla v Kinoteki. Tovrstne filme največkrat ujamem na kakšnih festivalih, recimo rotterdamskem festivalu, tudi na Berlinalu.
Po festivalih potujete kot članica mednarodnega združenja filmskih kritikov FIPRESCI. Kakšno delo je to?Predvsem veliko potujem, od festivala do festivala, kamor me povabijo. Začelo se je v Sarajevu, kjer so me sprejeli na platformo za mlade filmske kritike, v istem letu sem bila sprejeta še na Berlinale in v Rotterdam. V FIPRESCI sem potem prišla prek društva slovenskih filmskih publicistov. Bila sem recimo v žiriji na filmskem festivalu v Erevanu in Seattlu, kar je bila zame odlična izkušnja. Nisem ljubiteljica velikih festivalov in rdečih preprog, kot sta Cannes in Benetke, čeprav predvajajo dobre filme. Ti filmi tako in tako potem pridejo tudi k nam.
