Primerjava Tadeja Hrušovarja - Dejvija, enega največjih komponistov v zgodovini slovenske glasbe, z Goranom Bregovićem se utrne zato, ker sta oba po učnih dobah v protozasedbah spoznala sceno, potem pa sestavila ansambel iz najboljših, ki so bili na voljo, in uspela. Kar je Bregović pozneje naredil v zasedbi Bijelo dugme, je Hrušovar storil z Belimi vranami leta 1967. Kot je brez zadrege znal priznati sam, je v njih dobesedno prekopiral postavo Mamas and Papas.
Iz Mladih levov je pridobil Bora Gostišo, ki je tedaj že veljal za zvezdnika, potem sta se oglasila pri Doci Marolt. Ta je s Hrušovarjem sodelovala že pri njegovem prejšnjem ansamblu The Fellows iz leta 1966, kjer je bila ideja kopirati koncept Sonny and Cher. To sta v tistem primeru predstavljala Maroltova in njen soprog Tomaž Marolt. Maroltova: »Prišla sta brez ideje za ime. Prva ideja za drugo pevko je bila Sonja Pahor, ki je študirala klavir pri Dubravki Srebotnjak Tomšič, ki ji je prepovedala, da bi sodelovala pri takšni glasbi. Podobno je bilo, če se prav spomnim, z Bogdano Herman, ki ji tega niso dovolili starši, potem je pa prišla Ditka Haberl, ki je pred tem v Mariboru pela pri Chains, bendu Alenke Pinterič.
Vasko Repinc na klaviaturah je pred tem igral po številnih ljubljanskih bendih, prav tako bobnar Boba Bračko iz Andiramov, ki so na bežigrajski gimnaziji na razvpitih plesih igrali Stonese: »Bili smo prvi, ki smo v Hali Tivoli nastopili zgolj s slovenskimi komadi, in moram reči, da tisto takrat ni vžgalo. Šele ko smo zaigrali Good Vibrations na koncu, se je ljudem obrnilo. Takšni časi so bili.«
Ob prav tako pokojnem Penzešu velja vedno omeniti, da se je v Ljubljano iz Apatina v Vojvodini pripeljal na pony ekspresu. Prej je v Ljubljani služil vojsko in spoznal sceno.
Del celjske ekipe
Dejvi Hrušovar pripada celjski ekipi, katere del sta tudi Ivo Mojzer in Stane Umek, prav tako Oto Pestner in New Swing Quartet. Torej izvajalci, ki so v slovensko petje vnašali črnsko, »blue«, otožno oziroma bluesovsko noto. Od kod to prav Celjanom, Dejvi razloži v intervju, ki ga je za ta časopis dal pred leti: »Gospel oziroma črnske duhovne pesmi sem prepeval pred njimi. Še v Celju. S svojo skupino prijateljev. Gre za afiniteto do posebnih čustev. Prepeval sem v vseh pevskih zborih v Celju in med drugim so bile na programu teh zborov tudi črnske duhovne pesmi. Egon Kunej me je navdušil za večglasje, ki sem mu sledil vse življenje. To je večglasje, ki vsebuje tako imenovan blue note. Otožno noto. Eni temu pravijo blues lestvica. V petju sem imel to, v glasbi pa ne. V inštrumentalni podlagi sem bil čist. Kot Shadows.«
Večna Dan ljubezni
Pri Belih vranah se avtorsko še ni izpostavljal, ampak so za njih pisali starejši oziroma hišni radijski komponisti, kakršna sta bila Jure Robežnik in Jože Privšek. Avtorsko mu je zares uspelo šele pri zasedbi Pepel in kri, kjer je nadgradil koncept iz Belih vran. Povečal je volumen. Pepel in kri, zasedba, ki je prvo malo ploščo, na kateri je skladba Enakonočje, izdala leta 1974, so bili malodane zbor. Pet vokalistov: Ditka Haberl, Ivo Mojzer, Oto Pestner, Nada Žgur in Dejvi Hrušovar oziroma Dušan Velkaverh, ki je bil tudi tekstopisec. Super skupina, sestavljena iz že prej uveljavljenih, vendar pa tedaj še vedno razmeroma mladih pevcev.
Leta 1976 so s skladbo Dan ljubezni predstavljali Jugoslavijo na izboru za pesem Evrovizije. Dan ljubezni je Hrušovarjeva največja skladba. Skladba, po kateri se ga bo spomnilo največje število ljudi. A med njegove velike uspehe velja prišteti tudi to, da je kot edini Slovenec zmagal na splitskem festivalu. In to dvakrat, pri čemer se je v drugem primeru v zaodrju zavoljo tega zgodil pretep.
Pop delavnica
Z legitimacijo teh uspehov je pozneje postal glavni selektor Pop delavnice, prireditve, ki je v dobršni meri prispevala k zvoku slovenskih pop zasedb klasičnega tipa. Kontrapunk zvok iz manjših zasebnih studiev, kjer se je snemalo na naročilnico, ki jo je dodelil on. Zvok, s kakršnim so se uveljavili Don Juan, Obvezna smer, Randes Vous. Seveda pa v prvi vrsti Hazard, za katere sta skupaj pisala Hrušovar in Velkaverh. Nekoč velika prijatelja oziroma sodelavca, ki sta se ob koncu življenja brezkompromisno razšla, zdaj pa sta se spet sešla. In si morda končno spet rekla: »Živijo, stari.«
Tadej Hrušovar je bil na neki način predisponiran prvak. V mladosti dejansko prvak Jugoslavije v skoku v daljino. S samozavestjo in čudjo prvaka je tudi preživel vse življenje, a glede glasbe se je dobro zavedal, kdo je: »Ko sem se vprašal, kaj znam, sem lahko ugotovil, da res znam zgolj komponirati, vse drugo pa drugi počnejo boljše. Zato je besedila pisal Dušan Velkaverh. Danes tisti, ki se hočejo ukvarjati z glasbo, niti v sanjah ne pomislijo, da niso tako dobri, da bi bili 'the best', in ne dajo delati viž drugim ljudem.«
Na Nizozemskem je Dan ljubezni malodane njihova narodna pesem
