Že prej sem iz pričevanj svojega očeta Aleša Beblerja precej vedel o njunih stikih, ko sta bila soborca v odporniškem in narodnoosvobodilnem gibanju in še posebej v času po vojni, ter o njunem pogostem sodelovanju pri izvajanju mednarodne politike nove Jugoslavije na zasedanjih generalne skupščine OZN, pariški mirovni konferenci z Italijo in drugih pomembnih mednarodnih konferencah. Krasile so ga izredna inteligenca, razgledanost, delavnost in nedogmatičnost.
Povsem neprimerno je Janezu Stanovniku očitati njegov tajni vstop v članstvo Komunistične partije (KP) leta 1944. Odkar je bila jugoslovanska KP leta 1921 prepovedana, je postalo članstvo v njej strogo sankcionirano z enim letom zapora. Moj oče, na primer, je bil obsojen na eno leto zapora. Zato je bilo takrat sleherno vstopanje v članstvo KP vedno tajno. Še med vojno je v KP, pa ne zaradi karierističnih razlogov, vstopilo več krščanskih socialistov in sokolov. Tovrstna zaupnost je trajala tudi še najmanj eno leto po koncu vojne.
Prav zaradi svoje nedogmatičnosti je imel Janez Stanovnik večkrat težave v takratnem režimu. Tako je bil leta 1952 zaradi javno izraženih liberalnih stališč odstavljen z visokega položaja šefa kabineta podpredsednika zvezne vlade. Bil pa je le blago kaznovan s premestitvijo na nižje uradniško mesto v tujini. Ta kazen se je pokazala kot pravo darilo, saj je omogočila razcvet in uveljavitev njegovih diplomatskih ter strokovnih sposobnosti in pridobitev visokega osebnega ugleda v krogih OZN.
Svojo prvo službo sem kot mlad raziskovalec nastopil v beograjskem Inštitutu za mednarodno politiko in gospodarstvo ter v njem delal tudi v letih 1961 in 1962, ko je bil njegov direktor Janez Stanovnik. Pod njegovim vodstvom je inštitut pridobil veljavo kot ugledna znanstvenoraziskovalna ustanova na področju mednarodnih odnosov, v katero so zahajali in v njej raziskovali tudi ugledni tuji strokovnjaki.
Po zelo kratkem ministrovanju v jugoslovanski vladi in neuspešnem zavzemanju za tržne reforme se je Janez Stanovnik vrnil v OZN, tokrat kot pomočnik Raula Prebischa, znamenitega argentinskega ekonomista nemških korenin, izvršnega direktorja Konference OZN o trgovini in razvoju (UNCTAD). Iz tega se je razvilo aktivno mednarodno udejstvovanje Janeza Stanovnika na področju razvoja »tretjega sveta«, kar je bilo povezano z uveljavljanjem Jugoslavije kot ene izmed vodilnih članic gibanja neuvrščenih.
Leta 1968 je bil Janez Stanovnik deležen velike časti, ko je generalni sekretar OZN Maha Tray Situ U Tant jugoslovanski vladi sporočil, da namerava Janeza Stanovnika imenovati na položaj generalnega podsekretarja OZN in izvršnega sekretarja Ekonomske komisije OZN za Evropo s sedežem v Ženevi. Kljub nasprotovanju predsednika zveznega izvršnega sveta Mike Špiljaka je do tega imenovanja, sicer z zamudo, vendarle prišlo. Sledilo je petnajst let zelo uspešnega vodenja Ekonomske komisije, ki je pod Stanovnikovim vodstvom postala pomembno središče sodelovanja med članicami obeh blokov in preseganja »hladne vojne«.
Po tem, ko sem leta 1992 postal prvi stalni predstavnik Slovenije pri evropskem sedežu OZN, sem v Palači narodov od Stanovnikovih nekdanjih sodelavcev slišal o njem samo najlepše besede, in to celo desetletje po njegovi upokojitvi. Stanovnik je bil dolgo edini jugoslovanski državljan na tako visokem položaju v sistemu OZN. Šele skoraj tri desetletja po Stanovniku je bil na podobno visok položaj v sistemu OZN imenovan drugi Slovenec, dr. Danilo Turk.
Pomemben mejnik v Stanovnikovem javnem udejstvovanju je bila njegova izvolitev za predsednika predsedstva tedanje Socialistične republike Slovenije leta 1988. Popolnoma zgrešena je trditev nekaterih, da je Janez Stanovnik nasprotoval pravici državljanov Republike Slovenije do samoodločbe. Nesporno je bil domoljub. Takrat je bil, kot večina Slovencev, prepričan, da je bila jugoslovanska država, tako po prvi kot po drugi svetovni vojni, edino sprejemljivo pribežališče za Slovence. Navzlic vsem svojim hibam in centralističnim pritiskom je Jugoslavija kot mlačna greda omogočala razvoj prvin slovenske državnosti. Izid druge svetovne vojne in zmaga zaveznikov nad fašizmom, h kateri so prispevali tudi jugoslovanski in med njimi slovenski partizani, ter obnova Jugoslavije so omogočili preživetje Slovencev kot naroda, in ne kot v najboljšem primeru seštevka hirajočih manjšin v štirih sosednjih državah. Zato je Janez Stanovnik, tako kot takrat številni drugi, iskreno zagovarjal obstoj Jugoslavije kot skupnosti enakopravnih narodov. Ko pa je postalo sobivanje z Miloševićevo Srbijo nevzdržno, je odločno podprl uveljavitev pravice Slovencev do samoodločbe. Ni bilo naključje, da so podrepniki Slobodana Miloševića na javnih zborovanjih pošiljali v Philadelphio prav Janeza Stanovnika, ne pa voditeljev strank nastajajočega Demosa. S svojo pokončno držo si je Janez Stanovnik prislužil naziv »oče naroda«.
Ko se je po daljši odsotnosti zaradi skrbi za bolno soprogo spet vrnil v javnost, je bil pri svojih 81 letih izvoljen za predsednika Zveze združenj borcev Slovenije. Naslednjih deset let se je srčno boril za obrambo vrednot protifašizma, proti ponarejanju zgodovine druge svetovne vojne, proti rehabilitaciji narodnih izdajalcev in zločinskega služenja tujim okupatorjem ter zoper blatenje partizanskega boja. Bil je zadnji pravi partizanski govorec in ena zadnjih prič najhujše preizkušnje izmed vseh, kar jih je v svoji zgodovini preživel slovenski narod. Z njegovim umikom iz javnosti in nato iz življenja je tudi sam postal del te vsega spoštovanja vredne preteklosti.
Nobenemu zgodovinopisnemu mazaču ne bo uspelo omadeževati svetlega spomina na Janeza Stanovnika, partizana Tineta in častnega občana Ljubljane, katerega spomenik danes stoji ob grobu, v katerem so pokopani narodni heroji in njegovi vojni tovariši.
ANTON BEBLER