Ko je bila stara štiri leta, je prišla v SOS otroško vas Lekenik. Tam je Kristina skupaj s sestro preživela lepši del končno brezbrižnega otroštva. Igrala je violino, se vozila s kolesom, plezala po drevesih… Ko je bila stara šest let, pa je zbolela. Hudo. Diagnoza: poliradikulonevropatija, bolezen perifernega živčevja. Vedno težje je hodila. Vsak korak posebej je bil napor, informacija, da mora premakniti nogo, namreč zaradi bolezni ni prišla iz možganov. Padala je in se pobirala. S petnajstimi leti se je preselila v SOS skupnost mladih v Veliki Gorici, kjer je obiskovala srednjo ekonomsko šolo. Ker bolečine niso bile hude, so ji zdravniki namesto zdravil priporočili terapijo plavanja v morju. Kmalu se je navdušila še za potapljanje in bolezen je nenadoma postala motivacija. Z vztrajnostjo, hrabrostjo, trmo in neverjetno voljo do življenja jo je premagala. Zdravniki so rekli: neverjetno! Zdaj je študentka tretjega letnika marketinga in komunikacije na poslovnem vseučilišču, manekenka, igra rokomet in nogomet, trenira tajski boks, še vedno pa najbolj uživa v potapljanju in podvodnem fotografiranju. Ko pa ima le trenutek časa, obiskuje SOS vasi in s svojo življenjsko zgodbo navdihuje otroke ter mlade, da si upajo in sledijo svojim sanjam. Letos je Kristina Ivanuš prejela nagrado Hermanna Gmeinerja – na svetovni ravni jo podeljujejo uspešnim mladim, ki so odrasli v eni od SOS otroških vasi. Hermann Gmeiner, avstrijski filantrop, se je po drugi svetovni vojni odločil pomagati številnim sirotam z ustanovitvijo SOS otroških vasi, v katerih naj bi poskrbeli za otroke brez staršev. Danes je to mednarodna nevladna dobrodelna organizacija, ki deluje v 139 državah sveta.