Ministrstvo za kulturo je v petek zjutraj na twitterju objavilo, da so »ponoči neznanci davkoplačevalcem povzročili več tisoč evrov škode s popolnim uničenjem fasade. Eden izmed vrste napadov na ministrstvo in uslužbence, ki si sledijo iz tedna v teden«. Po do sedaj znanih podatkih je storilec v pročelje vrgel več balonov, napolnjenih s črno barvo. Po prvih ocenah ljubljanskih policistov gre ob tako imenovanem popolnem uničenju za okoli 2500 evrov dolg slikopleskarski račun. Zadevo preiskujejo. »Gre za nedopustno ravnanje. Uničevanje stavbe, napadi in grožnje na zaposlene niso metode, ki rešujejo izzive. Lahko se v marsičem ne strinjamo, ampak imamo zato druge instrumente. To je pa le vandalizem,« je dejanje kasneje obsodila še predsednica Socialnih demokratov Tanja Fajon, kritičen pa je bil tudi evropski poslanec Milan Brglez. »Obsojam in obžalujem. Gre za neprimerno dejanje, ki škoduje vsem nam, še najbolj pa slovenski kulturi,« je zapisal.

Strokovna javnost sicer že nekaj časa opozarja ravno nasprotno. Da slovenski kulturi pravzaprav škodijo poteze ministrstva in kulturnega ministra Vaska Simonitija. Te namreč že dalj časa sprožajo pomisleke in kritike, ki med drugim letijo na način izbiranja direktorjev osrednjih nacionalnih kulturnih ustanov. Filmarji opozarjajo na alarmantno stanje na tem področju, nekaj samozaposlenih v kulturi je ostalo brez statusa in plačanih prispevkov, med njimi v zadnjih dneh najbolj odmeva primer raperja Zlatana Čordića. Kritike so prav tako letele na račun načrtovane ustanovitve Muzeja osamosvojitve Slovenije. V zadnjih mesecih je bilo tudi več pozivov, naslovljenih na ministra. Oktobra je več kot 200 organizacij podpisalo javni poziv ministrstvu, naj umakne zahtevo po izselitvi nevladnikov z Metelkove 6. Novembra pa je sledilo javno pismo, ki ga je podpisalo več kot 70 institucij in skoraj 200 posameznikov. V njem so ministru očitali ogrožanje delavcev ter nevladnih organizacij v kulturi, neupoštevanje stroke in neodgovorno gospodarjenje.

Spregledani kulturniki

A na ministrstvu, ki redči število samozaposlenih mimo odločitev strokovnih komisij ter celo zakonskih predpisov, vztrajajo pri svojem. V kasnejšem odzivu na dogodek so recimo zapisali, da gre za nov primer nedopustnega vandalizma in uničevanja javne infrastrukture, ki je odraz nekega širšega stanja v državi. »Uslužbenci ministrstva so pod velikim pritiskom, do te mere, da jih je strah hoditi v službo. Ministrstvo odločno zavrača takšno zavržno stopnjevanje pritiska. V demokratični državi, kjer velja vladavina prava, za takšne ekscese ni prostora. Policijo pozivamo, da storilce, ki so vsak teden bolj drzni, čim prej izsledi, preden se ne zgodi še kaj hujšega,« so opozorili na domnevne grožnje. Ne prvič, spomnimo namreč, da je minister za kulturo Simoniti konec oktobra po akciji anonimnih kulturnikov izjavil, da je prizor pred njegovim ministrstvom predstavljal »pisarno po umoru«, saj so bile »na cesto postavljene mize, obrizgane z barvo, ki predstavlja kri, na mizah so jasno napisana imena sodelavcev«. Ocenil je, da kulturniki ne opozarjajo na nedelovanje ministrstva in nevzdržne razmere v kulturi, temveč da gre za grožnjo s smrtjo njemu in njegovim sodelavcem. Na ministrstvu za kulturo tovrstne protestniške performanse vseskozi vidijo na svoj način. Tako tudi tokrat v obmetavanju ministrstva z barvo prepoznajo zgolj uničevanje, simbolen pomen črnih pik na pročelju Maistrove pa ostaja spregledan. Zahteve kulturnikov so bile spregledane tudi junija, ko so ti protestno ležali pred ministrstvom.

»Ni se mogoče opredeljevati do kulturnosti ali nekulturnosti odzivov različnih delov javnosti na nekulturnost dejanj in izjav ministra Simonitija v njegovem odnosu do kulturnic in kulturnikov in njihovega položaja v trenutni zdravstveni in politični krizi. Problemov ni mogoče reševati tako, da preusmerjamo pozornost na njihove posledice. Pogovor torej teče v napačno smer. Ministrstvo za kulturo je pod vodstvom iz pokoja vrnjenega zgodovinarja Simonitija popolnoma paralizirano in se ni sposobno oziroma pripravljeno odzivati na večmesečno pozivanje številnih kulturnic in kulturnikov, da jim vendarle prisluhne,« medtem dogajanje komentirajo pri Protestni ljudski skupščini. In dodajajo: »Razumemo, da je frustracija v taki situaciji pričakovana in lahko rodi takšne in drugačne protestne odzive. Vodenje Ministrstva za kulturo je odraz zablodele, skormupirane in vase zaverovane politike trenutne vlade, pod katero se je država med drugim povzpela na vrh sveta po številu umrlih zaradi epidemije na 100.000 prebivalcev, pa se kljub temu še vedno oklepa položaja. Torej, če nas sprašujete o pročelju Ministrstva za kulturo, res ni lepo, je pa razumljivo.«