Rodil se je 2. februarja 1926 v nemškem Porenju, kjer je bil njegov oče odgovoren za finance tamkajšnjih francoskih okupacijskih oblasti. Petnajst let pozneje se je boril proti okupatorju – nemškemu v zasedeni Franciji. Po vojni je obiskoval elitne visoke šole in se leta 1952 poročil s hčerjo grofa. Že pri 29 letih je delal v uradu predsednika vlade, pri 30 je bil poslanec, pri 35 pa že finančni in gospodarski minister v vladi legendarnega predsednika Charlesa de Gaulla.
Zahodni mediji so ga imenovali »galski Kennedy« in leta 1965 je prvič po vojni omogočil proračunski presežek. Leta 1966 je moral zapustiti vlado, ker je bil preveč odločen v boju proti inflaciji. Leta 1968, ko je prišlo do študentskih nemirov in stavk, je kritiziral de Gaulla, ker naj ne bi znal »vzpostaviti avtoritete oblasti«. Drugače kot de Gaulle ni slavil veličine francoskega naroda in priznaval je, da Francija ni velika svetovna sila, zaradi česar ima lahko pomembno vlogo v svetu le kot del (zahodne) Evrope.
Potem ko je bil za predsednika izvoljen Georges Pompidou, je postal finančni in gospodarski minister v njegovi vladi. Po Pompidoujevi smrti aprila 1974 je v volilni kampanji nastopal kot dedič in hkrati kot kritik golizma z idejo napredne liberalne družbe. Njegov nasprotnik je bil socialist François Mitterrand in Giscard ga je v televizijskem soočenju potolkel z očitkom: »Vi nimate monopola nad srci (Francozov).«
A med sedemletno vladavino (šele od leta 2002 ima francoski predsednik petletni mandat) se kot član elite in s svojim zaprtim značajem v resnici ni znal približati ljudem. Očitali so mu aristokratsko držo in očitek je poskušal ovreči tudi tako, da je med ljudmi igral na harmoniko ali da je v Elizejski palači zajtrkoval s smetarji.
Načrtoval denar in vlado združene Evrope
Da bi se za pomoč na volitvah oddolžil konservativnim golistom in da bi v skupščini imel njihovo podporo, je za predsednika vlade postavil Jacquesa Chiraca, ki je kmalu postal njegov tekmec za vodenje Francije. Liberalnih reform družbe pa se je lotil tudi zato, da bi preprečil ponovitev študentskega upora maja 1968. A številni golisti so bili proti legalizaciji splava in Giscard jo je dosegel s pomočjo glasov levice.
Skupaj z nemškim kanclerjem Helmutom Schmidtom je načrtoval uvedbo skupne evropske denarne enote, pa tudi vlado združene Evrope (evropski svet) ter volitve v evropski parlament z enako in splošno volilno pravico, kar tedaj ni bilo tako samoumevno, kot je danes.
Leta 1976 je Chirac odstopil in Giscard je imel v naslednjih petih letih težave z nadaljevanjem reform, ker so bili proti njemu v veliki meri tudi golisti. V tem času je bil premier »najboljši francoski ekonomist« Raymond Barre, a to ob visokih cenah nafte ni rešilo gospodarske krize in ustavilo naraščanja brezposelnosti, ki je postajala največji problem Francije.
Zmago na volitvah maja 1981, ko je levica slavila z novim predsednikom Mitterrandom, mu je po mnenju velikega dela komentatorjev preprečil tednik Canard enchaîné, ki je razkril, da mu je srednjeafriški cesar Bokassa podaril pest diamantov. Če je začel svoje vodenje Francije z velikim žarom reformatorja, ki je razumel stremljenje družbe maja 1968 in zato imel podporo večine Francozov, ga je afera z diamanti povsem oddaljila od ljudstva.
Dvajset let pozneje se je takole spominjal: »Vse do februarja 1981 sem bil prepričan, da bom zmagal, ker so tako kazale ankete.« Krivca za poraz je videl predvsem v golistu Chiracu, ki je pred drugim krogom volitev dal vedeti, da bolj podpira Mitterranda (leta 2012 pa je Chirac podprl socialista Hollanda proti golistu Sarkozyju!).
Po porazu je poskušal Giscard prevzeti vodenje francoske desnice, vendar je bil v tem uspešnejši Chirac, ki je leta 1995 postal predsednik Francije. Leta 2001 je Giscard postal predsednik Evropske konvencije, telesa s 102 članoma, ki so ga ustanovili voditelji tedanjih 15 članic EU, da bi napisali novo evropsko ustavo. A to »preveč neoliberalno« Giscardovo ustavo so leta 2005 torpedirali prav Francozi na referendumu.