Še naprej se ne damo in doma na kavču gledamo televizijo ter s tem krepimo narodno samozavest. Ob vseh slabih in še slabših novicah, ki nam jih javni in zasebni servisi javnega obveščanja servirajo vsak dan ter nas hrabrijo s številom okuženih, obolelih in mrtvih, je nedvomno vesela novica tedna, vsaj za tiste, ki imajo radi zimsko idilo, da je po zelo dolgem času spet zapadel sneg in da prihaja obdobje bradatih metuzalemov v pojavni obliki Miklavža, Božička in dedka Mraza, ki naokrog raznašajo zvrhane koše daril. Prvi bradatež je že na poti in pride v deželo jutri zvečer. Če se mu bo seveda uspelo prebiti čez ovire v obliki prekucnjenih tovornjakov po celotnem slovenskem avtocestnem križu. Ampak če pride vsako leto, ni vrag, da ne bi tudi letos. Čeprav je od vseh bradačev najbolj skop in nosi najmanj vredna darilca, se ga bomo nedvomno razveselili vsi, pa tudi če ne prinese nič. Samo da pride. Četudi povsem nakresan, kot v anekdoti, ki jo je minuli teden zaupal reviji Zvezde Lady Andrej Šifrer.
V Stražišču pri Kranju, kjer je živel kot otrok, se je po njegovem pripovedovanju vsako leto pripeljal Miklavž z lojtrnikom, vozom, ki ga niso vlekli jeleni, ampak konji. »Ob njem so bili tudi parklji, ki so se ga včasih malo napili in povzročili precejšnjo zmedo. Spominjam se, da je enkrat malo preveč v kozarec pogledal tudi Miklavž in padel z voza,« je gorenjski »underground kravboj« povedal o enem izmed svojih bolj pestrih srečanj s svetim Nikolajem. Radu Muleju pa je taisti bradač nosil darila, in to kar iz brezcarinske prodajalne. Kot je naznanil, so bile v času njegovega odraščanja silno moderne lego kocke. »A ker se pri nas niso dobile v prosti prodaji, so jih starši v imenu Miklavža kupovali v brezcarinskih prodajalnah,« je pojasnil vsestranski umetniški ustvarjalec.
Ivo Mojzer z bolečimi spomini
Spomini so prevevali še slovensko glasbeno ikono Iva Mojzerja. In to boleči. Skupil jih je namreč še veliko bolj kot Šifrerjev Miklavž. Pa ne zaradi alkohola, ampak zaradi lokalnega glasbenega rivalstva. Kot je povedal v Nedeljskem dnevniku, ga je, že davno tega sicer, sredi noči za vogalom počakal navdušenec nad konkurenčno glasbeno skupino. »Ko sem se vračal s špila, me je v središču mesta pričakal skrit v temnem preddverju stare hiše na Koroški cesti in mi prislinil takšen direkt v obraz, da sem videl vse zvezde. Udarec je še podkrepil z: 'Mojzer, ne misli si, da si kak velik frajer na bobnih!'« je navdahnjeno povedal Mojzer o svojem bolečem spominu na mariborske temne ulice.
Zdaj pa nazaj v sedanjost in v prihodnost. Tja, kjer vladajo vojne razmere in sovražnik ne spi tudi med 21. in 6. uro zjutraj ter se skriva na trgovinskih policah, predvsem na škatlah s tehničnim blagom, v lokalih, gostilnah, hotelih in restavracijah, pri frizerjih, kozmetičarkah in drugih obrtnikih in obrtnicah ter v prav vseh sredstvih javnega prevoza, razen v taksijih. Sicer vemo, da se nekje skriva, a ga nikakor ne moremo ujeti, ker je neviden. Tako kot Roman Končar. Ves svet ve, da obstaja, le da ga ni mogoče nikjer najti. To so namreč ugotovili davčni izterjevalci. Po poročanju portala Necenzurirano.si je eden najznamenitejših še živečih slovenskih gledaliških in filmskih igralcev, režiserjev in producentov izginil neznano kam. Le nekaj mesecev po tem, ko so mu v osebnem stečaju odpisali za četrt milijona evrov dolgov in se je kot režiser podpisal pod osupljivo proslavo ob dnevu državnosti, kar je bil doslej njegov največji državotvorni projekt, so na njegova vrata potrkali izterjevalci Finančne uprave RS (Furs) in mu želeli osebno izročiti sklep o izvršbi, saj ima po javno dostopnih podatkih za 30.000 do 50.000 evrov neporavnanih davčnih obveznosti. A glej ga zlomka. Na naslovu stanovanjske hiše v Ljubljani, kjer naj bi uradno živel, ga niso našli. Po njihovih ugotovitvah se je preselil že četrtič v zadnjih petih letih, in ker ne vedo, kje je, so obvestilo o davčni izvršbi v skladu z zakonom objavili kar na državnem spletnem portalu e-uprava, ker se s tem šteje, da mu je bilo vročeno.
To, da Končarja državnemu aparatu ni uspelo izslediti, je čudno, saj namreč živimo v državi, v kateri imamo na delu veliko sposobnih javnih in tajnih obveščevalcev, ki nikdar ne spijo. Vodja oddelka za splošno varnost in varnostno načrtovanje iz uprave uniformirane policije GPU Alojz Sladič je one dni v Slovenskih novicah namreč izjavil, da so policisti v novembru v povprečju dnevno opravili več kot 2400 nadzorov različnih krajev glede upoštevanja določb vladnih odlokov, nekatere nadzore pa so opravili na podlagi kar 852 prijav občanov. Sami so ugotovili 6300 kršitev.
Valentina Smej Novak kosilo skuha že zjutraj
Ob vseh teh vohunskih službah na delu je res še najbolje ostati doma v popolni izolaciji in poslušati nasvete naše zvezdniške elite, kako najboljše in najlažje, brez posebnih stranskih učinkov, prebroditi virusno krizo, ki ji ni videti konca prej kot pozno spomladi. Manca Špik je ena takšnih, ki se je v težkih časih znašla in celo uspela s čisto pravo osebno preobrazbo. Sicer je predvsem doma v mehurčku družine in se ne druži z nikomer. Je pa zato na željo hčerke že okrasila stanovanje. Kot je zaupala bralstvu časopisa Svet24, ena smrečica stoji v hčerkini, ena pa v dnevni sobi. »Sem pridna in veliko vadim, saj je petje moje poslanstvo. Ta karantena mi je res veliko dala, doživljam pravo osebno transformacijo,« je še dahnila in objavila, da že eno leto obiskuje psihoterapevta, ker je začutila, da svoji hčerki predaja nekatere vzorce, ki ji niso všeč.
Tudi založnica in televizijska komentatorka Valentina Smej Novak je sodržavljanom, predvsem pa sodržavljankam, podelila nasvet, kako ostati v zavidljivo dobri duševni kondiciji. »Ženskam bi rada sporočila, naj se čim manj postavljajo v vlogo žrtve, poskusijo ceniti to, kar imajo, najdejo trenutke veselja, si poskušajo dan urediti tako, da jih bo čim manj prizadelo, si vzpostaviti rutino, kar pomaga tudi meni,« se glasi njen napotek v reviji Zarja Jana. In kako od zamisli k dejanjem? Tako kot to uspeva njej. »Kosilo kuham že zjutraj, da ga potem samo še pogrejemo. Čim bolj vztrajam pri dnevni rutini in razdelitvi vlog v družini,« je še povedala in dodala, da se kajpak tudi sama počuti ujeta, ampak ujeti smo po njenem prepričanju tudi kot civilizacija.