Anamarija Lampič, tekačica na smučeh: Malo črvičenja v trebuhu in treme mora biti

Iskren nasmeh in pozitivna energija sta Anina zaščitna znaka tudi takrat, ko se na tekmi ne počuti vrhunsko in mora tekmicam priznati premoč. Tudi zaradi tega velja za športnico z veliko začetnico. Zaveda se, da do najžlahtnejših odličij vodita zgolj trd trening in poštenost, zato je bližnjice nikoli niso zanimale. Da veliko obeta, je pred skoraj dvajsetimi leti vedel že njen prvi trener Klemen Svoljšak. Pod njegovo taktirko sem v svetu teka na smučeh tretjino svojega življenja vztrajala tudi sama, zato dobro vem, kako zelo garaški in včasih kruti znajo biti trenutki v smučinah. Pa vendar vseeno drži kot pribito – enkrat tekač, za vedno tekač. Zaradi slednjega, predvsem pa zato, ker naju s priljubljeno šampionko druži tudi domovanje v isti občini, sem si jo drznila tikati.

To bi morali povedati drugi. Večinoma sem res vselej dobre volje, se pa zgodi, da me kdaj kaj razjezi. Ampak se kar hitro pomirim in sem spet nasmejana.

Res je, odtekla sem ga v dežju.

Tudi, a zdaj, ko sem starejša, vem to tudi sama. Tek je moja služba in če hočem biti uspešna, moram veliko trenirati – ne glede na vreme.

Seveda kdaj pride do kakšne manjše krize, a nisem še nikoli obupala. Včasih se je težko spraviti na trening, še posebej ob dežju ali hudem mrazu, a ko si enkrat ogret, je spet vse super. In ko pridem domov, se zaradi opravljene vadbe vselej dobro počutim.

Sta. Mami Anka je nekoč plezala celo na Mont Blanc, oče Janez je barve Jugoslavije zastopal na olimpijskih igrah v Los Angelesu. Sama sem izbrala tek na smučeh, z njim se ukvarjata tudi brat Janez in sestra Tinkara. Smo zelo športna družina in zelo povezani med seboj. Starša navdušeno spremljata mojo športno pot in še vedno rada prisluhnem očetovim nasvetom. Po koncu tekme me vselej pokliče po telefonu, vedno ima kakšno pripombo, včasih se celo malo skregava. A vem, da mi želi le najboljše in mi želi dopovedati, kaj lahko še izboljšam. Skratka, pestro je – veliko se smejimo, a se tudi skregamo… Sicer pa je bil v Medvodah, kjer sem začela treninge, moj prvi trener Klemen Svoljšak, žal že pokojni. Za vedno si ga bom zapomnila, veliko je naredil za nas tekmovalce, vselej je bil prijazen. Z njim smo se lahko o vsem pogovorili, a smo mu kdaj tudi kakšno ušpičili. Na naše veselje je vedno vse dobro prenesel.

Upam, da je ta zgodba zaključena. Želim si, da so tovrstne težave za mano, bilo je namreč mučno obdobje, ko sem ves čas razmišljala, kaj je narobe z mano, a vseeno nisem želela prenehati trenirati. Vesela sem, da je po operaciji danes spet tako, kot mora biti, čeprav moram še vedno na vsake pol leta hoditi na zdravniške preglede.

Jaz jih nimam. Na glavo si najraje nadenem slušalke z dobro muziko in to je zame najboljša sprostitev pred startom. Najraje imam vesele latino ritme za dobro energijo, všeč mi je denimo Jennifer Lopez. Doma se ne branim niti domače »goveje« muzike, poslušam tisto, kar mi v danem trenutku najbolj ustreza. Kakšnih srečnih tekmovalnih nogavic ali spodnjic pri meni ni, vem pa, da na tovrstno vraževerje prisegajo nekatere moje tekmice.

Ne sodelujem z nobenih od športnih strokovnjakov oziroma psihologov. Malo črvičenja, metuljčkov v trebuhu in treme na startu mora biti, a vem, da sem dobro trenirala in mi nihče ne bo zameril, če ne bo rezultata. Jaz bom še zmeraj jaz. Treba je verjeti vase, tudi takrat, ko ne gre vse po planu. Ko mi ne gre, skušam tekmo čim prej pozabiti in sproščeno trenirati dalje.

Komaj čakam zimo in da se vse skupaj začne. Minule tedne smo z reprezentanco trenirali na avstrijskem ledeniku Dachstein, v tem tednu se odpravljamo v Skandinavijo. Naša baza bo v finskem kraju Muonio, kjer upam, da se bomo lahko udeležili mednarodne tekme. Na srečo se za zdaj o scenariju odpovedi tekem za svetovni pokal ne govori… Tekmovalci si srčno želimo izpeljati sezono – to je naša služba. Za zdaj kaže, da bodo tekmovanja potekala po planu, le brez gledalcev in navijačev. Moj glavni cilj je uspeh na svetovnem prvenstvu v Oberstdorfu, kjer sem bila lani druga. Proga je tam zelo težka, a mi odgovarja in tudi letos ciljam na finale. Veselim se tudi sprinterskih dvojic z Evo Urevc, ki je prav tako odlična sprinterka in je letos, ko se je vrnila po poškodbi, izjemno napredovala. Prepričana sem, da bova uspešen tim, obe imava pravo energijo in temperament.

Res je, Alenka Čebašek, Katja Višnar in Vesna Fabjan so prenehale tekmovati. Stikov nimamo, videle in slišale se nismo že od konca lanske sezone. Vsaka ima svoje novo življenje. Zdaj sem poleg že omenjene Eve Urevc najstarejša članica slovenske A reprezentance. V ekipi so med moškimi še Miha Šimenc, ki ima trenutno zdravstvene težave in ne vem, ali bo letos sploh lahko tekmoval, moj brat Janez Lampič in Evin fant Luka Markun. Smo luštna ekipa, super se imamo in uživamo. Zelo se razumemo, radi se šalimo med seboj. Veseli me, da je letos član ekipe tudi moj partner Boštjan Klavžar, ki mi bo v veliko pomoč tudi na tekmovanjih. Ima narejeno masersko šolo, skupaj z mojo serviserko, Italijanko Valentino, pa mi bo pomagal še pri testiranju smuči. Moj glavni trener že peto leto ostaja Italijan Stefano Saracco, zato se na treninge velikokrat podam skupaj z italijansko reprezentanco. Nad preostalimi člani slovenske reprezentance bdi trener Nejc Brodar.

Ne, doslej ni še nihče prišel do mene s to željo, tudi poklical me ni. Zadnje leto me biatlon vseeno malce mika, saj se mi zdijo biatlonska tekmovanja predvsem za gledalce in oglaševalce precej atraktivnejša od tekaških, za katera se mi zdi, da so malce v zatonu. Tudi preizkusila sem se že v biatlonu in moram reči, da nisem čisto zanič… Bomo videli, nikoli ne reci nikoli.

Preprosta in nasmejana, taka, kot sem na smučkah. Pozdravim ljudi, ki jih srečam… Znotraj tekaške karavane tekmovalci nekih močnih prijateljskih stikov sicer ne gojimo, bolj se občasno družimo po skupinah. Rusinje so od nekdaj precej nedružabne in se držijo zase, Skandinavke tudi. Še največ stika imamo Slovenci s tekmovalci iz srednje Evrope – Italijani, Avstrijci, Nemci… Na tekmovanjih so nekatere sotekmovalke pred startom v svojem svetu, ko pa je konec tekme, postanejo druge osebe, precej bolj sproščene, dostopne, prijazne… Ljudje smo si pač različni. Včasih se zgodi, da sem ob neuspešnem nastopu ob prihodu v cilj jezna sama nase, a vseeno zmorem priznati premoč tekmici, pa tudi slaba volja je kmalu pozabljena.

Nobene tovrstne ponudbe še nisem prejela, le v okviru reprezentančnih sponzorjev so me klicali iz kakšne agencije. Ideja sicer ni slaba, ne bi se branila delati reklame za kakšne kakovostne izdelke, morda kopalke, saj obožujem morje. Kar se vitkosti tiče, pa mi za zdaj ni treba veliko paziti, treningi naredijo svoje. Ko sem bila v prvem letniku gimnazije, sva se z mami včasih sporekli, ker sem se malce zredila in me je na to opozarjala. Prepričana sem, da je treba jesti vsega po malem… Vesela sem, da imamo na pripravah in tekmovanjih po svetu s seboj tudi kuharja, ki nam tekmovalcem pripravlja domačo hrano. To nam resnično ogromno pomeni. Sama nisem pristašinja velikih hotelov; tam je hrana sicer okusna, a ni najprimernejša za vrhunske športnike. Rada imam domačo slovensko hrano – polento, testenine, štruklje, proseno kašo, kuhane kosmiče – pa tudi pico in čips si privoščim… Sem zelo sladkosneda, brez sladkarij pri meni ne gre. V tujini v zimskem času zelo pogrešam pečenice in krvavice ter govejo juho, ki bi jo lahko jedla prav vsak dan.

Bo kar držalo. Potem ko sem končala gimnazijo in naredila poklicno maturo, sem se v celoti posvetila športu. Trenutno nimam časa za fakulteto, povsod je namreč obvezna prisotnost na predavanjih, kar pa zaradi številnih potovanj po svetu zame trenutno ni možno. Nekoč si želim opravljati delo, povezano z otroki, zanima me pedagoška smer… Sem bolj tehnični tip, učenje na pamet mi ne gre najbolje od rok. (smeh) Šole nimam v najlepšem spominu. Nič takšnega se mi ni zgodilo, a preprosto se tam nisem dobro počutila. Pri domačih nalogah nisem bila najbolj pridna, raje sem popoldneve preživljala zunaj v naravi. Za šolske obveznosti sem si čas vselej vzela šele v zadnjem trenutku, zato nisem bila najboljši vzor. Doma so se zaradi tega pogosto jezili name.

Rada tudi plezam, še posebno obožujem ferate. Ko nimam treningov, si rada omislim nakupovanje, ob posebnih priložnostih se rada naličim in lepo uredim, čeprav je za slednje bolj malo priložnosti. Potovanja so moja velika strast, rada raziskujem nove kraje, spoznavam, kako živijo drugje, se naužijem lepih plaž in čistega morja… V lepem spominu imam Mehiko, kjer sva s fantom bivala v prijetnem apartmaju in kjer ponoči nisem spala zaradi ščurkov, ki so lezli po stenah… V Maroku sem bila šokirana nad prodajalcem preprog, ki me je hotel ogoljufati, a smo ga potem, ko sem malce zajokala, da se brez denarja ne bom mogla vrniti v domovino, le prepričali, da je storniral že plačan račun s precej visokim zneskom.

Moje življenje je šlo ob prvem valu normalno naprej, kot če ne bi bilo korone. Zadnja tri tekmovanja v lanski sezoni so sicer odpadla in bila sem žalostna. Aprila nisem mogla na dopust na Marvricij, a nič hudega, saj sem lahko več časa preživela doma pri starših v Valburgi ali pri fantu v Logatcu, kjer sva prebelila in uredila sobo. Junija sva šla na kondicijske priprave na Korčulo in uživala na polno. Nobene gneče ni bilo, razmere za treninge so bile odlične.

Rada delam, kar rada delam. Rada treniram in hodim naokoli. Več sem po hotelskih sobah in tujih apartmajih kot doma. Večkrat se pošalim, da živim »iz kovčka«, a takšno pestro življenje mi je zelo všeč. Nič mi ne manjka in če bo tako še naprej, bom zelo vesela. Ves čas se mi nekaj dogaja in ko se bom tega nekoč naveličala, bom zaključila športno pot in se posvetila čemu drugemu.

Tudi tega si želim. Sanjam o veliki družini, moja mami ima denimo pet sester in brata, pa tudi njena sestra ima štiri otroke. Lepo je, ko se vsi skupaj zberemo in se poveselimo.