Letos septembra je Trump k enakemu ravnanju pritegnil še Srbijo in Kosovo v Beli hiši s podpisom sporazuma o njunih gospodarskih odnosih. Obe strani sta se zavezali k razglasitvi Hezbolaha, šiitskega političnega in paravojaškega gibanja na jugu Libanona, za teroristično organizacijo, Izrael je priznal Kosovo in tudi Srbija bo prihodnje leto preselila svoje veleposlaništvo iz Tel Aviva v Jeruzalem. Komentar vodilnih Palestinske osvobodilne organizacije: »Palestina je postala žrtev Trumpovih volilnih ambicij.«

Da ne bi preveč zamujali s temi rečmi oziroma Donaldu Trumpu pokazali vse naše zaljubljenosti vanj, dokler ključev Bele hiše še ni predal Joeju Bidnu, smo tudi mi, s sklepom vlade Janeza Janše, minule dni razglasili Hezbolah za teroristično organizacijo. V celoti. Ne kot je to storila Evropska unija leta 2013, ko je tako razglasitev pripisala le oboroženemu krilu tega gibanja.

Pred kakim tednom smo v Svetovni zdravstveni organizaciji glasovali proti humanitarni pomoči Palestincem na zasedenjih ozemljih, zdaj je sledilo novo prepoznavno dejanje proti Hezbolahu, jutri morda še priznanje Izraelu ekskluzivne pravice do Jeruzalema? Da o priznanju Palestine niti ne pišem, a odgovornost, da do tega še ni prišlo, nosijo v enaki meri tudi druge dosedanje vlade, še posebno prejšnja, Šarčeva, ko je imela na mizi vse izpolnjene pogoje, da bi to storila.

Totalno sprevržen kurz slovenske zunanje politike torej, ki ga bo težko sanirati, vsaj na kratek rok. Podobno, kot se dogaja čez lužo, kjer Bidnovo administracijo, ko se bo ustoličila, čaka vsaj dvakrat več dela pri vračanju ZDA v svetovno skupnost, kot bi bilo ob vsaj delni kontinuiteti s predhodniki s strani Donalda Trumpa. Očitno je, da je njegov, hvala bogu, iztekajoči se mandat pustil močan pečat na politiko in početja Janeza Janše, s tviti vred. A posledice bomo nosili vsi mi. Prvi morda naši vojaki na tujem. Je ob razglasitvi celotnega Hezbolaha za teroristično organizacijo vlada pretehtala tveganja morebitnih reperkusij Hezbolahovih milic na pripadnike in pripadnice SV, ki jih imamo na mirovnih misijah v Libanonu, Siriji in ne nazadnje v Afganistanu? Ali se res ni dalo zveslati tega mandata na področju zunanje politike, gospod premier, na bolj miren in dostojanstven način, na Bližnjem vzhodu vsaj tako, da si ne bi po nepotrebnem nakopali novih sovražnikov – ne gre pozabiti, da Hezbolah uživa močno podporo Irana! – in da bi ostali nekoliko bolj tankočutni do Palestincev? Vprašanje je seveda retorično.

Aurelio Juri, Koper