Novinarka v pokoju Lada Zei že tri leta na Vodnikovi domačiji organizira glasno branje za starejše. V času epidemije je morala skupina opustiti srečanja. A ne za dolgo. Lada Zei se je kmalu po omejitvi gibanja odločila, da bodo večinoma starejše bralke brale prek spleta. To je s seboj prineslo nekatere specifike, tudi to, da so se jim pridružili ljudje iz drugih delov Slovenije, ki sicer ne bi prišli v Šiško. »Ko smo se preselili na splet, so se nenadoma pojavili novi člani, v glavnem članice, ki ne živijo v Ljubljani,« je dejala in dodala, da so se glasnemu branju pridružili ljudje iz Kotelj, Kamnika, Celja, Vrhnike…
Berejo dobre knjige
Tudi vsebinsko so dogodki zdaj nekoliko drugačni. Prej je Lada Zei na vsako srečanje prinesla knjigo, jo označila z listki, nato pa je vsakdo iz skupine prebral določen del. Zdaj to ni več mogoče, zato so bolj angažirane ostale udeleženke. »Ker si knjige ne moremo več podajati, vsaka udeleženka prebere, kar sama izbere. Poiščejo podatke o avtorju in se zelo posvetijo temu, kaj bodo predstavile. Vse hodijo v knjižnico in večina jih ima pametne telefone,« je dejala in dodala, da jih skuša spodbujati, naj glasno berejo tudi doma in skušajo razumeti, kaj berejo. Kot pravi, je dokazano, da z uporabo glasilk možganska skorja dobi več kisika, posledica pa da je več možganske aktivnosti in manj demence.
Pomembno pa ni le, da berejo na glas, ampak tudi, kaj berejo. »Študirala sem primerjalno književnost in vedno sem bila prepričana, da je na svetu preveč dobrih knjig, da bi brali slabe. Izbiramo dobre, zanimive knjige,« je dejala in dodala, da je pomembno tudi, da berejo počasi. Za vzor je dala branje Borisa A. Novaka. Brale so vse tri knjige njegovega epa Vrata nepovrata in skušale brati podobno kot on. »Na podelitvi Prešernovih nagrad je bral tako počasi, da so ti njegove besede prodrle v možgane. Ugotovila sem, da je to delal namenoma, da bi ljudje razumeli. Res je zaradi tega prebral količinsko manj, a je prebral tako, da so vsi, ki so poslušali, razumeli,« je razložila, kako se trudijo brati tudi same. Na srečanjih so brale knjige številnih avtorjev, na primer Boba Dylana, Tiziana Terzanija, Antonije Bernard, Eve Mahkovic in Eve Mlinar, J. R. R. Tolkiena, Borisa Kolarja, Gabriela Garcie Marqueza itn., začele pa so s knjigo Ashton Applewhite Lepota let. In to s posebnim razlogom.
Proti predsodkom o starejših
»Knjiga Lepota let kaže na to, da ne drži splošno mišljenje, da so stari ljudje tik pred smrtjo, pa da so vsi bolni in dementni. Ashton Applewhite je začela ljudem dopovedovati, da smo vzgojeni v starizmu. Pravi, da so leta le številka, od nas pa je odvisno, kaj bomo z njimi storili.« Pisateljico je spoznala, ko je prišla predstavit svojo knjigo v Slovenijo. Z njo je prišel tudi njen mož Bob Stein in povedal, da organizira klube glasnega branja. »Razložil mi je, kako se to počne. Leto kasneje sem začela enkrat na mesec prirejati srečanja glasnega branja. Potem sem ugotovila, da je že prej glasno brala tudi skupina z Vrhnike, ki se ukvarja s Cankarjem,« je dejala dolgoletna novinarka Dela, ki je aktivna tudi na drugih področjih.
Pri 79 letih z brezhibnim rokovanjem z novo tehnologijo dokazuje, da so predsodki o starejših ljudeh res le predsodki. Vodi tudi ljubljansko sekcijo društva upokojenih pedagoških delavk. »Na začetku nas je bilo 36, zdaj nas je 23. Sprva sem lahko le trem poslala sporočilo po elektronski pošti, zdaj pa le še trem pošiljam navadno pošto, ker sem jih napeljala, da so si kupile pametne telefone,« je dejala in kot dokaz, da se je računalnike pismenosti vedno mogoče priučiti, navedla primer 84-letne članice sekcije, ki se je sama naučila uporabljati pametni telefon.
