Res je, da ne skočijo tako daleč kot najboljši tekmovalci v svetovnem pokalu, marsikateri pristane tudi povsem na vrhu doskočišča, a to ne pomeni, da svoje naloge ni opravil dobro. Predskakalci so pomemben del skakalnega cirkusa brez katerih izvedba tekmovanja ni mogoča. Njihovo delo je zelo odgovorno in s skoki pred začetkom tekmovanja, med televizijskimi oglasi ter med prekinitvami zaradi neugodnih vetrovnih razmer skrbijo, da imajo tekmovalci nato karseda enakovredne pogoje za svoj nastop.
Slovenski predskakalci imajo v svetovnem merilu zelo visoko ceno in veliko mero spoštovanja, zato jih vsako leto nekaj nastopa tudi na prestižni novoletni turneji in drugih pomembnih tekmovanjih v tujini. Vsako leto znova pa se dokažejo tudi v Planici, kjer za njih že več kot deset let skrbi Ivo Zupan. Nekdanji odličen slovenski skakalec, ki je ravno v Planici leta 1979 v vlogi predskakalca poletel do 171 metrov in postavil takratni državni rekord. »Vloga predskakalcev na tekmah je zelo pomembna. Upravljajo zelo odgovorno delo, zato je njihova diskriminacija, da niso vidni v televizijskih prenosih zelo neupravičena. Njihovega dela ne gre ocenjevati zgolj po dolžini skoka, treba se je zavedati širše slike. Oni zagotavljajo, da imajo tekmovalci čim bolj enakovredne pogoje, še posebno zahtevno pa je njihovo delo v zahtevnih razmerah. Oni so tisti, ki ob močnem vetru preverijo ali razmere dopuščajo izvedbo tekmovanja ali ne. Že res, da žirija poskrbi, da ima tudi predskakalec vsaj na videz ustrezne pogoje, a so vseeno nekako testni zajčki. Eden mora skočiti skoraj vedno, da se nato odločijo ali se tekma lahko nadaljuje ali ne,« o premajhnem spoštovanju predskakalcev pove Zupan. »Ne govorim, da bi njihovi skoki v celoti morali biti vidni, a vseeno bi tekmovalca s kamero lahko predstavili vsaj na zaletni rampi, da ga ljudje spoznajo,« ob svoje razmišljanje prestavi tudi rešitev.
Odgovornost pri izboru na velikanki še toliko večja
Vsak organizator tekmovanja je zadolžen, da zagotovi tudi ustrezno število predskakalcev. Na tekmah v Planici je za to že dobro desetletje odgovoren Zupan, ki navadno zaradi širokega nabora izbira med skakalci iz Slovenije. Poleg velikega števila skakalcev, ki si želi upravljati vlogo predskakalca na domači tekmi ima Zupan pri tem tudi zagotovilo, da bo prejel »kvalitetne delavce«, saj so slovenski skakalci v vlogi predskakalca zelo cenjeni tudi v tujini. Tudi letošnje leto bo to vlogo v tujini opravljalo najmanj sedem skakalcev. A pri izboru skakalcev, ki bodo nastopili na velikanki je vseeno odgovornost veliko večja, kot pri nastopanju na veliki 120-metrski skakalnici. »Na velikanki ni mogoče trenirati in preskok med 120-metrsko skakalnico in letalnico je res ogromen. Celo leto opazujem slovenske skakalce in jih spoznavam tudi karakterno. Zavedam se, da je želja vsakega tekmovalca, da nekoč leti na smučeh, a pri izbiri predskakalcev je treba biti preudaren. V svoji ekipi si želim skakalce, za katere menim, da ne bodo želeli v svojem skoku iskati nemogčega in se dokazovati, ampak da bodo skočili v okviru svojih sposobnosti. Tudi ko enkrat ekipo že izberem na vrhu naleta vsakega še enkrat ocenim. Če sem mnenja, da skoka ni sposobno varno opraviti, mu ne pustim, da se poda na naletno rampo,« o svoji vlogi pove Zupan, ki se s težkim srcem spominja neljubih padcev, ki so se pripetili tudi predskakalcem.
»Po tistih dveh hudih padcih Jerneja Košnjeka in Primoža Rogliča (on je padel kot tekmovalec) se je tudi moj odnos močno spremenil. Včasih sem veliko bolj upošteval želje tekmovalcev in trenerjev, sedaj veliko manj stvari prepuščam naključju. Nikoli ne bom pozabil dneva, ko sem v bolnišnici spoznal starša Košnjeka in smo skupaj čakali, da se bo prebudil iz kome. Upam da se kaj takega nikoli več ne bo zgodilo,« se najtežjega trenutka v vlogi vodje predskakalcev spominja Zupan, ki je v svoji karieri nastopil tudi na olimpijskih igrah v Innsbrucku.
Na preizkusu še vedno veliko vznemirjenja
Kljub temu, da čim manj stvari prepušča naključju, pa pravi da je na dan preizkusa letalnice še vedno prisotno veliko napetosti. »Pričakovanje prvega skoka je zelo vznemirljivo, tudi po toliko letih sem še vedno na trnih, ko se prvi tekmovalec spusti po naletu,« razlaga Zupan. Še bolj na trnih pa je v času, ko razmere za letenje niso idealne. Zato si ves čas prizadeva, da se skakalci med seboj odlično razumejo in si svoje vloge razporedijo glede na počutje in razpoloženje, včasih pa vmes poseže tudi sam. »Najtežje pri vsem je to, da predskakalec nima neke ustaljene priprave na svoj skok. Velikokrat se zgodi, da mora skočiti povsem neogret in se mora na svoj skok pripraviti v trenutku. V pripravljenosti morajo biti ves čas in psihična stabilnost je še posebno pomembna v težkih razmerah. Čeprav imajo tudi predskakalci svojo štartno listo, pa je v takih pogojih pomembno, da nalogo opravijo tisti, ki so bolj izkušeni. Najbolj vesel sem, če tekmovalec sam pove, da v danem trenutku ne bi skočil in svoje delo prepusti nekomu drugemu, če pa je nujno vmes posežem tudi sam. A načeloma fantom v celoti zaupam,« nam je za konec še zaupal Zupan, ki je med tem že izbral tudi ekipo za letošnje svetovno prvenstvo.
