A tega ne počne kot nevpleteni bralec, temveč kot nekdo, ki se je v poznih devetdesetih, zaposlen v Skladu P. P. Pasolinija, v Rimu pobliže seznanil z emblematično figuro Pasolinijeve morda največje oboževalke, častilke in tragične enostranske zaljubljenke »Norice« Laure Betti. Če je prostore sklada naseljeval Pasolinijev duh, je bila igralka samooklicana svečenica templja, varuhinja spomina in obenem tudi sama sled neke izgubljene (kulturne, družbene) preteklosti. Njeno vez s Pasolinijem in povzdignjenje njene figure na raven elementa kulturnega spomina je v literaturi poleg Trevija zabeležil tudi pisatelj Walter Siti, leta 2011 pa je nastal celo dokumentarec La Passione di Laura. Fascinacija z igralko, ki je v filmu Teorema igrala služkinjo, dosega in presega njeno osebnost, tako je tudi Trevijev roman beleženje izginulega časa, obdobja tik pred propadom, vračanje k Nafti pa poskus, da ta občutek končnosti zameji s simbolnimi dogodki, med katerimi je tudi posthumni izid Pasolinijeve umetnine leta 1992.
V Trevijevem delu igra Pasolinijeva dediščina pomembnejšo vlogo kot sam Pasolini. Izid Nafte se prepleta s spremembo italijanske družbe, kar zaznamuje še en simbolni dogodek: »zadnja večerja« pri Lauri Betti, ko se zbrana družba vse bolj pogreza v žalovanje ob rezultatih volitev, ki so na politični oder izstrelile avantgardo samovoljnih in samovšečnih telegeničnih trinogov, Berlusconija, leta 1994.
Nekaj zapisanega je tudi slovo od dvajsetega stoletja in s tem od določenega tipa delovanja, mišljenja in – literature. Pasolinijeva Nafta kot poskus preoblikovanja književnosti je izhodišče za Trevijev razmislek o svetu, družbi, seksualnosti, še bolj (in predvsem) pa o sebi. Vse te končnosti pa se krožno staknejo v vračanju k zadnjim dnem Pasolinijevega življenja in zadnjim letom Laure Betti. Za Trevija je Nafta »oporoka«, še več, »ritual«, ki ga je treba obnavljati. Tu vsaka sled napotuje na nov svet, nekako v duhu izgubljenega postmodernističnega hiperteksta. Nekaj zapisanega raste iz nezaključenosti, neobvladljivosti, jo preigrava in simbolno poustvarja. V duhu palimpsesta novi zapis sledi cikličnosti starega in njegove vrzeli dopolnjuje z vednostjo, da je vse le igra, neobvezujoča in arbitrarna, le sled sledi nečesa, kar jo presega.
Nafta naj bi bila zasnovana kot novodobna antična epopeja, Nekaj zapisanega pa poustvarja obredje ali vsaj idejo elevzinskega misterija in predaja transformativni pomen doživetega za samega Trevija. Ob koncu Trevi skupaj z Lauro Betti in še nekaj drugimi izbranci obišče Grčijo, kamor se v sklepnem poglavju vrne in s tem sklene ritual. Zaključek Nečesa zapisanega nekoliko izgubi na pripovedni, ne pa na simbolni moči. Ostaja nepretenciozen, igriv zapis časa in ljudi, ki jih ni več. Če je ključna ideja Nafte transformacija, je Nekaj zapisanega dober poskus udejanjanja ene od njenih preobrazb.
