V mori korone si te dni bržkone vsi razmišljujoči po malem postavljajo ista vprašanja. Kaj pravzaprav počne Janez Janša, ko med katastrofo zastrašuje in grozi? Čemu z nadzvočno politično hitrostjo sprejema odločitve, ki vsak dan poženejo v zrak opozicijo in velik del javnosti? Namesto da bi se šel rešenika, ki stoji ljudstvu ob strani v njegovi nesreči. Zakaj ne ublaži agresivne retorike, kot jo je že kdaj, in s partnericami dobi naslednje volitve? Zakaj hoče uničiti dobro delujoč informacijski javni servis? Kaj bi rad dosegel, ko s pomočjo svojih oprod angažiranega glasbenika maščevalno izbriše iz razvida samozaposlenih v kulturi dve leti pred iztekom pogodbe in brez dokazil o njeni kršitvi, ali nažene policiste, da drakonsko kaznujejo protestnike, ki ne požigajo, ne ropajo, ne tepejo, ampak zaprti v avtomobilih hupajo? Še enkrat – hupajo. Morda gre res le za domačo varianto Nerona, ki pesnikuje in brenka na politično liro, ko Rim gori. A ta domneva ne zadošča. Pomembno je razumeti, kdo in čemu pri tem početju sodeluje.
V New York Timesu je leta 2017 izšel članek o dogajanju v neki indijski vasi. Vaščani so videli, kako je mož brutalno umoril svojo ženo. Toda za zločin se ni nihče ...
