»Moja velika ljubezen! Bom danes kratek in jedrnat: Vem, da zaradi moje resnosti in 'analitike' velikokrat ne moreš občutiti moje ljubezni, a prosim verjemi, da te imam neizmerno rad in da je to obnašanje plod ravno tega, ker si te tako neizmerno želim! Res se bom potrudil, da ta moja 'obnašanja' spremenim in ti na drugačen način pokažem, kako te imam rad.« Tako se glasi začetek ljubezenskega pisma, ki se je zagotovo znašlo na napačnem kraju, če naj bi bil pravi kraj zanj naslovnik. Kljub vsemu pa so ga »novi lastniki« lično shranili v vitrino, kjer je na ogled mimoidočim in morda tudi naslovniku. Je namreč del razstave pozabljenih predmetov v knjigah, ki je na ogled v Knjižnici Antona Tomaža Linharta v Radovljici.
Pozabljena gola fotografija
Avtorica razstave, ki so jo poimenovali V knjigah skriti zakladi, knjižničarka Sara Klemenčič, je bila ob prebiranju pisma, čemur se ni mogla upreti, ganjena. »To ni bilo edino ljubezensko pismo, ki ga je nekdo pozabil v knjigi, ki jo je vrnil v knjižnico. Našli smo še eno, ki ga je avtor napisal svoji zaročenki,« dodaja in opozarja, da je tudi ta na ogled. »Neverjetno se mi zdi, da ljudje tako osebno stvar, tako intimno, kot je ljubezensko pismo, pozabijo v knjigi,« razmišlja in dodaja, da se bosta naslovnika morda oglasila in pismi ponovno prebrala ter ju odnesla domov.
Ljubezenska pisma pa niso edini intimni predmeti, ki so jih radovljiški knjižničarji našli v vrnjenih knjigah. »Med njimi je bila tudi fotografija, na kateri je bil gol moški. Šlo je za starejšo fotografijo, posneto nekje na plaži,« opisuje Klemenčičeva. Knjižničarji so se ob njej dodobra nasmejali, a na koncu so se strinjali, da je na razstavo ne bodo uvrstili. Zelo so bili previdni, da ne bi koga, bodisi lastnika ali pa tistega, ki so mu ti predmetni namenjeni, z izpostavljanjem javnosti užalili. Tako so tudi pri krajših osebnih izpovedih imena oziroma osebne podatke prekrili. V eni od knjig je bil denimo listek, ki ga je mama napisala sinovoma in s katerim je označila, kateri del knjige naj prebereta, če se ne bo zbudila iz kome.
Med zanimivimi zapisi na kartončku, ki je videti kot doma izdelano knjižno kazalo, je tudi tale: »Ta list naj mi pomaga spomniti se ljudi, ki imajo imena, a se jih ne spomnim. Taka je moja demenca.« Na splošno je med najdenimi predmeti veliko doma izdelanih kazal za knjige, otroških risbic in drugih otroških papirnatih izdelkov. Kar nekaj je tudi razglednic iz bližnjih in daljnih krajev, letakov, prospektov, računov, kovancev, bankovcev, avtobusnih in železniških vozovnic. »Pogosto v knjigah najdemo tudi toaletni papir ali pa sploščene kartonske rolice, okoli katerih je ovit,« opisuje avtorica razstave.
Iz mape na razstavo
»Na takšne predmete naletimo vsak dan. Pogosto ne vemo, komu pripadajo, saj padejo iz knjig. Če gre za kakšno izkaznico z osebnimi podatki, lahko lastnika pokličemo in mu jo vrnemo,« pravi Klemenčičeva in dodaja, da so jih prav zato v knjižnici začeli zbirati. »Pripravili smo mapo, v katero shranjujemo vse zanimivosti, ne pa na primer toaletnega papirja,« pove. Ko se je mapa dodobra napolnila, so se odločili, da ob tednu splošnih knjižnic, ki je potekal nedavno, predmete postavijo na ogled. »Prireditev ne smemo prirejati, lahko pa obiskovalce knjižnice razvedrimo na drugačne načine,« pravi Klemenčičeva.
Vsekakor pa so knjižničarji veseli vseh omenjenih kazal v knjigah, četudi je med njimi toaletni papir. Nič od naštetega namreč knjig ne uničuje, kar pa ne drži za zapognjene robove strani, na katere še vedno včasih naletijo. A kot pravi naša sogovornica, se vzgojno-izobraževalno delo, po katerem knjižnica slovi daleč naokrog, obrestuje, saj že najmlajši bralci strani v knjigi znajo označevati na knjigam prijazen način. Kadar so jim odrasli pri tem za zgled, je učinek še toliko boljši.