Potem ko je brez dogovora minil 15. oktober, ki ga je britanski premier Boris Johnson kdo ve zakaj določil za skrajni rok za sklenitev sporazuma o prihodnjih odnosih z EU, so se pogajanja nadaljevala brez omembe vrednega napredka o ključnih nerešenih vprašanjih. In se še nadaljujejo, kar je edino dobro znamenje. Danes naj bi se spet »morala« končati, a se že govori, da bodo tudi ta dan D potegnili do konca tedna. Podaljševanje skrajnega roka oziroma to, da ne ena na druga stran ne odkoraka s pogajanj, kaže, da si obe vendarle želita uspešne sklenitve pogajanj, ki so se začela 2. marca, torej pred natanko devetimi meseci. Če se ne bi dogovorili do konca tedna, bi ratifikacijski postopek sicer postal zelo zapleten in bi ga bilo nemogoče končati do 31. decembra, ki je edini datumski skrajni rok. In če dogovora ne bi bilo, bi Velika Britanija in EU s prvim januarjem morali začeti trgovati po pravilih Svetovne trgovinske organizacije (WTO) in uvesti carine, kvote ter druge nočne more (dodatno birokracijo, denimo) za uvoznike in izvoznike na obeh straneh, zaradi česar bi potrošniki na obeh straneh morali seči globlje v žep za uvožena živila in vse drugo.
Od poštene konkurence do rib
V središču pogajanj so trije do zdaj nepremostljivi problemi. Prvi je ta, da EU poenostavljeno rečeno skrbi, da bo britanska vlada po koncu prehodnega obdobja 1. januarja 2021 podjetjem na Otoku, ki poslujejo v EU, dajala finančno pomoč, zaradi katere bi imela nepošteno prednost pred podjetji v članicah EU. Podjetja na obeh straneh Rokavskega preliva ob tem pritiskajo na politike, naj se čim prej odločijo, da bodo vedela, pri čem so. Zahtevajo pa dogovor, ker si ne morejo privoščiti še ene (poleg pandemije) velike krize. Britanski podjetniki pravijo, da so priprave vlade na morebitni brexit brez dogovora z EU katastrofalne, in se bojijo večmesečnega kaosa.
Drugi velik problem so ribe oziroma britanske skrbi o o tem, kdo vse in koliko jih bo lovil v britanskih vodah. Britanske pogajalske zahteve naj bi pomenile bankrot posebej številnih francoskih ribičev. Kar je glede rib predlagala EU, pa je za uradni London »posmehovanje«. Pogajalci se ne strinjajo niti o tem, kateri od teh dveh nerešenih problemov je večji – za Britance so to ribe, za EU vprašanje poštene podjetniške konkurence.
Meja kot največje vprašanje
Tretji in največji problem, vsaj politično gledano, pa je bojazen EU, da poskuša Velika Britanija spremeniti del lani doseženega dogovora, ki je uredil vprašanja njenega izstopa iz EU. Bruselj se predvsem boji, da bi London spreminjal določila o zapletenem vprašanju meje med (britansko) Severno Irsko in Irsko, ki bo edina bodoča kopenska meja med Veliko Britanijo in EU.
Nekdanji konservativni finančni minister Ken Clarke, ki je znani evrofil, meni, da je zdaj zelo stvarno, da bo Britanija »nehote« odkorakala iz EU brez dogovora, kar bi jo udarilo neprimerljivo bolj kot Unijo. Odločno kritizira tako svojo konservativno stranko kot opozicijske laburiste, parlament pa je razglasil za »politično polomijo«, zato ker je dovolil, »da smo na podlagi raziskav javnega mnenja razpisali referendum o nečem (brexitu), za kar večina poslancev ve, da ni v narodnem interesu. To, da odhajamo iz EU, je katastrofa. Revnejši bomo, kot bi bili sicer, in imeli manj vpliva, kot smo ga imeli v zadnjih 45 letih. Škode ne moremo zmanjšati na noben način, če bi odšli brez dogovora, pa se obeta še večja katastrofa.«