Slabih trideset let po padcu železne zavese začenja zveza Nato stopati na pot prenove. Zunanji ministri članic zavezništva so včeraj opravili prvo razpravo o skoraj 70 strani dolgem poročilu skupine modrecev, v katerem so Natu predlagali številne spremembe za ohranitev njegove pomembnosti v spreminjajočem se varnostnem okolju in za učinkovitejše spopadanje z varnostnimi grožnjami, tudi zaradi rastočih nasprotij med posameznimi članicami zavezništva. »Glavna značilnost spreminjajočega se varnostnega okolja je ponovni pojav geopolitičnih rivalstev,« ugotavljajo modreci v poročilu.
Brez konsenza je šlo že sedaj
Slabo leto dni po izjavi francoskega predsednika Emmanuela Macrona, da je Nato »možgansko mrtev«, in dober mesec pred inavguracijo Joeja Bidna za novega ameriškega predsednika je Nato dobil dokument, ki bo temelj za določitev sprememb v zavezništvu v prihodnjih mesecih. Generalni sekretar Nata Jens Stoltenberg si želi, da bi ob tem ostali čim bolj enotni. Glede potekajoče razprave o večji evropski avtonomiji nasproti ZDA je denimo dejal, da »evropska enotnost ne more nadomestiti čezatlantske enotnosti«. Toda tudi eno od priporočil utegne to enotnost načeti. Skupina modrecev namreč v presojo ponuja zamisel, da odločanje v severnoatlantskem svetu ne bi več potekalo s soglasjem, okrnjena bi bila torej možnost veta posamezne članice.
Znotraj že obstoječih struktur zavezništva naj bi se omogočilo delovanje »koalicijam voljnih držav«, kar bi pomenilo, da bi lahko Nato pri posameznih nalogah deloval tudi, če se s tem ne bi strinjale vse članice. Pri odločanju za vojaško posredovanje pa bi soglasje ostalo temelj zavezništva, poudarjajo modreci in dodajajo, da bi v kriznih situacijah poskušali najti soglasje v 24 urah.
Obramboslovec dr. Anton Bebler opozarja, da je delovanje Nata brez soglasja vseh dejansko omogočeno že sedaj. »Odločanje s konsenzom je bilo vedno kamen spotike za ZDA. Ta problem se je reševal s tako imenovano konstruktivno zadržanostjo. Ko se je odločalo za napad na Zvezno republiko Jugoslavijo, je temu nasprotovalo nekaj držav, med njimi Grčija in Poljska. A koalicija voljnih je takrat napadla. Podobno je bilo ob napadu na Libijo, ko sta svoje zadržke izrazili Nemčija in Turčija,« se spominja Bebler in novo priporočilo vidi predvsem kot poskus, da bi Nato postal svetovni žandar.
Pogled z Atlantika na Pacifik
Varnostni izziv zavezništvu ne predstavlja več zgolj Rusija, temveč tudi Kitajska, piše v dokumentu modrecev. Gre za velik premik v dojemanju Nata. Stoltenberg sicer Kitajske ne opredeljuje kot nasprotnika zvezi Nato in poudarja, da je treba z drugo največjo globalno velesilo sodelovati tako pri nadzoru nad širjenjem orožja kot pri podnebnih spremembah. Toda tako kot odnosi s Pekingom postajajo vse večji izziv za Evropsko unijo, tudi v Natu Kitajsko vidijo kot velik izziv zaradi njenih naraščajočih vlaganj v obrambni sektor in zaradi globalne vloge, ki si jo je pridobila s strateškimi investicijami v okviru Pobude o pasu in cesti. V tem kontekstu gre tudi razumeti eno od priporočil modrecev o okrepitvi Natovega sodelovanja z nekaterimi državami pacifiškega bazena. V Pekingu pa so oblasti že izrazile pripravljenost za nadaljevanje dialoga z Natom.
Morebitno širitev sodelovanja z nečlanicami Nata Bebler razume kot prizadevanje ZDA, da ustvari protikitajsko koalicijo, pri čemer poskuša Washington svoj interes predstaviti kot interes zavezništva.
Joseph S. Nye, strokovnjak za mednarodne odnose in dekan fakultete Harvard Kennedy, Rusijo pojmuje kot silo v zatonu, medtem ko je Kitajska zanj sila v vzponu. Grožnja z njene strani ni poskus izvoza komunizma, pravi, temveč zloraba tehnologije za omejevanje človekovih svoboščin. Grožnja tudi ni vojaška, saj Peking za obrambo porabi dve tretjini manj sredstev kot ZDA, poudarja, odnose Zahoda s Kitajsko pa razume kot »kooperativno rivalstvo«.
