Šaljivi rek »yugo ne ide dugo« očitno ne drži. To potrjuje zgodba Neže Knez, Danila Milovanovića, Tonija Poljanca in Luka Erdanija. V okolici Celja so kupili yugo koral 55 in se odpravili v Kragujevac, da bi v ZDA izvozili še enega yuga. Z njim so sprva potovali proti Angliji, kjer so ga z vsemi potrebnimi papirji za izvoz in prevoz zapeljali na trajekt ter ga nato v ZDA resnično prodali. Njihov namen ni bil preizkušanje zmogljivosti avtomobila niti dobiček od prodaje, ampak izpeljati raziskovalno-umetniški projekt. Kaj vse so spoznali in dognali, je možno videti v dokumentarnem filmu, ki so ga pripravili sami, potem ko se bodo ukrepi proti širjenju virusa sprostili, pa bo to mogoče tudi na razstavi v Kinu Šiška. Uvod v razstavo se skozi okna že da videti.
Yugo v Kragujevcu še obstaja
»Vzeli smo elemente iz preteklosti, a jih nismo hoteli le dati v sedanji čas. Nismo hoteli podoživljati, ampak spodbujati razmišljanje o nečem novem. Pomembno je, da vse to, kar smo delali, odpira vprašanja. Da smo dovolj nevtralni, da ne govorimo mi, ampak drugi ljudje in film,« je povedala Neža Knez. Preden so odšli na pot in med potjo so opravljali obsežno raziskavo. Pogovarjali so se s številnimi ljudmi, ki so na različne načine povezani z yugom in Zastavo.
Tako so v Kragujevcu govorili z nekdanjimi delavci v tovarni in tako rekoč na vsaki ulici videli kakšnega yuga, podobno kot se po Ljubljani še vedno vozijo Rogova kolesa. »Še vedno veliko ljudi vozi yuga, ker ga je ceneje popraviti kot kupiti nov avto. Ko so leta 2009 tovarno zaprli, so deli ostali, prav tako znanje,« je dejal Danilo Milovanović, medtem ko je Toni Poljanec dodal, da je na vrhuncu proizvodnje avtomobilov, tovornjakov in orožja v Zastavo na delo hodilo 54.000 ljudi. V Kragujevcu nostalgije po yugu niso mogli videti, ker yugo tam še vedno obstaja, zato, kot je izpostavil Milovanović, nostalgije še ne more biti. Drugače je bilo v drugih evropskih državah, na primer v Nemčiji in Veliki Britaniji, kjer so govorili s številnimi ljudmi, ki imajo, so imeli yuga ali so na kakršen koli drug način povezani z njim.
V Nemčiji so srečali gastarbajterje, ki so izjemno čustveno navezani na yuga, nekdo jim je dejal, da bi prej kot svoj ljubljeni avtomobil prodal vse drugo. Na precej ljubiteljev yuga so naleteli tudi v Angliji. Toni Poljanec je povedal, da izvoz v Veliko Britanijo ni bil omejen, kot je bil v nekatere druge evropske države. »Tja jih je bilo na evropskem trgu največ izvoženih. V Angliji je več klubov ljubiteljev yuga,« je dejal, Luka Erdani pa je dodal, da so slavni jugoslovanski avto izvažali še v številne druge države, v Egiptu so jih na primer prodali 80.000, veliko pa tudi v ZDA. »V Angliji in ZDA je cela generacija živela z ogromnimi oglaševalskimi kampanjami za yuga in ljudje so se seveda šalili o njegovi kakovosti. V Ameriki praktično vsi, starejši od 30 let, vedo zanj. Je del avtomobilske zgodovine in kulturni fenomen,« je dejal Erdani.
Samoupravljanje in podporniki brexita
Na poti niso iskali le zgodb, ampak so naredili tudi številne intervencije. Po ulicah evropskih mest so na primer naslove starih časopisnih člankov umeščali v nove kontekste, znotraj teh kontekstov pa so iskali druge simbole. Tako so se v Angliji znašli sredi protestov za brexit. »Naredili smo transparent, na katerem je pisalo Samoupravljanje. Na besedni ravni smo se poenotili s tem, da želi Velika Britanija osamosvojitev oziroma samoupravljanje, čeprav v tem kontekstu to pomeni nekaj povsem drugega,« je povedal Danilo Milovanović in razložil, da so intervencijo izvedli tudi pred tovarno BMW. »Po propadu Zastave se je obudila želja človeka, ki je bil odgovoren za izvoz v ZDA, da bi kupil to tovarno in jo spet zagnal. Poimenoval bi jo je ZMW – Zastava motor works. Potem mu je menda BMW zagrozil, da ga bo tožil zaradi preveč podobnega imena, njegova ideja pa je propadla,« je razložil, kje so dobili idejo za odhod pred tovarno BMW z logom ZMW.
