Zelo smo te cenili tako na igrišču kot zunaj njega. Svojo košarkarsko pot si začel v Slovanu, kjer si še posebej cenil soigralca dr. Petra Kraljiča. Iz Slovana te je pot zanesla v Domžale, kjer si bil igralec, trener in predsednik kluba.
Poznan si bil po tem, kako si prihajal na tekme v Domžalah direktno z gradbišča, kjer se je gradila tvoja hiša, in si bil v Komunalnem centru primoran zamenjati mešalec za žogo. Še dobro, da si imel dlani velike kot slon.
Poleg tega, da si bil uspešen balinar, si bil tudi zelo sposoben menedžer, ki je ob svojih poliglotskih sposobnostih našel rešitve, ki so pripomogle tudi k strmi rasti Heliosa, kjer si bil dolgo obdobje direktor zunanje trgovine. Lahko bi celo rekli, da si svoje bogato lasišče izgubil na razreševanju komercialno-tehničnih vprašanj Heliosovih dejavnosti v Italiji.
Ena izmed anekdot je tudi, kako sva skupaj vodila pogajanja z nemško multinacionalko Hoechst (Herberts), ko sem sam nujno potreboval time out v pogajanjih (vsaj uro ali dve), pa si vskočil ti in s svojimi kreativnimi dovtipi omogočil, da smo pogajanja pripeljali do izredno uspešnega konca.
Zelo si cenil in spoštoval svojo enkratno soprogo Sonjo in vso svojo družino, ki si jo ustvaril, in večjemu številu nas mlajših si bil v tem vzornik.
Bil si tudi prijazno »smotan«. Še danes ne vem, ali si mislil resno, ko si nas prepričeval, da si Bosance naučil kuhati mleko!? To naj bi se dogajalo, ko si kot študent prevažal živino iz Slovenije v BiH.
Dragi Zele, dragi Joško, žalostni smo, da si nas zapustil, in če je že to nujno, zakaj si odšel tako hitro?
Bil si izreden človek, to, da si bil malo »smotan«, pa ti je dalo še dodatno, pevsko dimenzijo. Takole pravi pesem En starček je živel, ki si jo tako rad prepeval s svojim gromkim glasom:
Še enkrat pred smrtjo je kupico vzel,
zahvalil se bogu, tako je zapel.
»Oče nebeški, glej,
še en kozarček zdej,
hvalo bom vekomaj,
vekomaj pel.«
Adijo, stari!
Uroš Slavinec in Legende domžalske košarke