Bi prisluhnili pravljicam v angleškem jeziku preko spleta? Namenjene so sicer otrokom, a tudi odraslim gredo v uho. Prebira jih Rebecca Svetina, ki prihaja iz ameriškega Pittsburgha, a že 12 let živi v Sloveniji. V Ljubljano je prišla po dodatna znanja, ko je dobila štipendijo. Med izletom v Radovljico, kamor jo je peljala sostanovalka, pa je spoznala zdajšnjega moža in kmalu postala Gorenjka. Z družino živi v Radovljici. Angleščino kot naravna govorka poučuje v domžalski srednji šoli, v radovljiški knjižnici pa pripravlja pravljične ure za otroke v angleškem jeziku, ki so se med omejitvami preselile na splet.
Toliko, da tuji jezik otrokom »pride v uho«
Pravljične urice v angleščini so bile sprva druženje mamic in dojenčkov oziroma manjših otrok. »Ko sem bila na porodniški, sem opazila, da so si mame zelo prizadevale za vsestranski razvoj svojega otroka, tudi za spoznavanje angleščine, medtem ko si same časa za kaj takega niso vzele. Ko so naši otroci odraščali, smo skupne dejavnosti nadaljevali. V pravljični sobi radovljiške knjižnice sem jim vsakokrat prebrala pravljico v angleščini in jim zapela angleško pesem, potem pa so se igrali,« opisuje svoje začetke branja slovenskim otrokom v angleščini.
Ne gre za to, da bi malčke učila govoriti angleško, pač pa da jim angleščino približa. »Pomembna je izpostavljenost otrok, posebej mlajših, tujim jezikom. Tako jim jezik pride v uho in jim zveni znano, kar jim pomaga pri poznejšem učenju tujega jezika. Zato jim le prebirajte v tujih jezikih, ki jih poznate, tudi če menite, da vaše znanje ni popolno. Slovenci ste na splošno zelo skromni glede svojega znanja tujih jezikov,« opozarja Svetinova. »Če vseeno menite, da nekega tujega jezika ne poznate dovolj dobro, jim zavrtite kakšno pravljico ali pesmico preko spleta,« svetuje. Odkar so se njene angleške pravljice preselile v virtualno okolje, opaža, da se je spremenilo tudi občinstvo. »Rednim obiskovalcem, s katerimi smo se družili v knjižnici, se pridružuje vse več starejših otrok z vsega sveta,« je navdušena, še bolj pa jo veselijo odzivi. »Starši mi pošiljajo videoposnetke, na katerih njihovi otroci pojejo pesmice z mano, barvajo in rišejo v moji virtualni družbi,« opisuje. Rebecca Svetina je namreč tudi grafična oblikovalka in v svoje učne ure angleščine vključuje tudi ustvarjalne vsebine. »Takšni odzivi mi pogrejejo srce in me opogumljajo k branju pravljic preko spleta tudi za naprej,« pravi.
Navzela se je slovenskih navad
»Opozarjam pa, da nikakor ne spodbujam, da bi otroci več časa preživeli pred ekranom,« dodaja. Poudarja, da otroci niso vedno pri volji za poslušanje tujih jezikov. Čeprav sta njena štiriletni sin in dveinpolletna hčerka ves čas izpostavljena tako slovenščini kot angleščini, jima pogosto ni po godu, kadar jima z branjem španskih pravljic skuša približati tudi ta jezik. »Sin me je vprašal, zakaj tako smešno govorim,« se spominja in poudarja, da je bolje s tem začeti čim bolj zgodaj.
Sama se je v dvanajstih letih življenja v naši državi privadila tudi nekaterih slovenskih posebnosti, ki so se ji sprva zdele nenavadne. Ko je prišla v Ljubljano, ni veliko vedela o Sloveniji, čeprav je bila njena babica irskih korenin poročena s Slovencem. »Sem jo pa znala pokazati na zemljevidu,« pove napol v šali. Navadila se je že, da si doma ali v gosteh obujemo copate, da mame likajo vsa otroška oblačila in podobno. Tudi učenje slovenščine ji gre dobro, a se je nalezla slovenske skromnosti in pravi, da napreduje »počasi«. V koronskih časih ji je pri stiku z domačimi na drugi strani oceana, podobno kot pri branju pravljic, v dragoceno pomoč sodobna tehnologija, vseeno pa upa, da se bodo lahko kmalu tudi fizično objeli in se družili.
