O tem, kako zelo hitro beži čas in s kakšno silno hitrostjo se spreminjajo stvari v avtomobilski industriji, je dokazov nič koliko. Enega najbolj zgovornih smo našli tudi s pomočjo našega arhiva. Pred dobrimi sedmimi leti, oktobra 2013, smo na teh straneh pisali o Rudolfu Dieslu. Ne naključno, minilo je namreč okroglo stoletje od njegove smrti, torej smrti človeka, ki je izumil posebne vrste motor z notranjim zgorevanjem. Takšnega, katerega glavni značilnosti sta, zapisano zelo poenostavljeno, da nasprotno od bencinskega motorja za gorivo uporablja plinsko olje in da nima vžigalnih svečk, saj vžig povzroči visoka temperatura močno stisnjenega zraka v valjih. In takšnega, ki po zaslugi (priimku) omenjenega možaka po njem nosi tudi ime – dizelski motor.
A zakaj bi bil to dokaz, da se v avtomobilski industriji zadeve odvijajo s svetlobno hitrostjo? Zaradi povedi, s katero se je začel takratni zapis. »Brez dizelskih motorjev si sodobnih avtomobilov, vsaj v tem trenutku, ne znamo predstavljati,« je pisalo. Dobesedno. Držalo je kot pribito. Živeli smo namreč v času, ko so tako na evropskem kot slovenskem avtomobilskem trgu novi štirikolesniki z dizelskimi motorji predstavljali krepko več kot polovico skupne prodaje novih vozil, in nič ni kazalo, da bi se to utegnilo spremeniti. A se je po znanih dogodkih (namig: afera Dieselgate) v naslednjih letih zgodilo prav to. Danes tako poved, stara vsega sedem let, zveni ne le smešno, temveč prav butasto, vsi indici pa kažejo na to, da bo verjetno že čez naslednjih sedem let povsem na mestu podobna, domala enaka poved, le da bi se začela z »Z dizelskimi motorji…«. A do tja še pridemo.
Razvoj v 30. letih
Čeprav nas dizelski motorji zanimajo predvsem v povezavi z avtomobili, je vendarle na mestu zapisati, da je Rudolf Diesel prvi dizelski motor patentiral že leta 1893, nedolgo za tem pa naj bi izjavil tudi: »Prišel bo tudi avtomobilski motor in šele takrat bom lahko moje življenjsko delo označil za končano.« A Diesel tega ni dočakal. Tudi 20 let pozneje, ko je umrl v sumljivih okoliščinah (najpogosteje se omenja samomor), avtomobilskih dizelskih motorjev še ni bilo na vidiku, so pa njegovo idejo razvijali naprej in predstavljali nove in nove vrste takšnih motorjev. Tako je denimo marsikje postal pomembna zamenjava za parni stroj, njegova uporaba pa se je razširila tudi na mnoga druga področja, od stacionarnih motorno gnanih sistemov do ladij, malce pozneje pa so ga začeli uporabljati tudi pri tovornjakih, lokomotivah… Tako je bilo le vprašanje časa, kdaj bo dizelski motor poganjal tudi avtomobile, kar je bilo na neki način tudi logično. »Dizelski motor ima v primerjavi z bencinskimi prednosti predvsem v izkoristku in posledično manjših stroških, daljši življenjski dobi, nižjih stroških vzdrževanja in visokem navoru že pri nižjih vrtljajih, medtem ko mu v minus lahko štejemo večjo težo, glasnejši tek in predvsem višji izpust trdih delcev,« pravijo strokovnjaki. A pozor – ko govorimo o izpustih, je na mestu poudariti tudi, da ima obenem nižje izpuste ogljikovega dioksida.
Kakor koli, če bi želel dočakati prve avtomobile s pogonom na dizelski motor, bi moral Rudolf Diesel živeti do 30. let prejšnjega stoletja, ko so se pojavili prvi. Leta 1933 je primerke z 1,7-litrskim dizelskim motorjem v modelu rosalie ponudil Citroën, vseeno pa se v zgodovinskih knjigah kot prvi avtomobil serijske proizvodnje z dizelskim motorjem omenja mercedes-benz 260 D, ki so ga predstavili leta 1936 in do leta 1940 naredili natanko 1967 enot. Njegov 2,6-litrski motor je premogel 33 kilovatov (45 konjev) moči, poraba pa je bila »le« 9,5 litra goriva na 100 kilometrov, kar je pomenilo za tiste čase velikanski doseg 400 kilometrov in okrog 30 odstotkov nižjo porabo od primerljivih bencinskih motorjev.
Dva buma
Nadaljnjo proizvodnjo je ustavila vojna, po njej pa so bili avtomobili z dizelskimi motorji bolj ali manj na voljo le v vozilih, namenjenih za komercialno uporabo, v taksijih, reševalnih ali dostavnih vozilih… Šele naftna kriza v 70. letih prejšnjega stoletja je proizvajalce prisilila k večjim vložkom in razvoju. Tako je denimo Volkswagen svoj prvi dizelski motor začel vgrajevati v golfe prve generacije, leta 1978 pa sta se na trgu pojavila prva avtomobila s turbodizelskim motorjem: mercedes 300 SD, ki je bil na voljo samo v Severni Ameriki, ter peugeot 604. No, za največji korak, za preboj dizelskih motorjev, pa je bržčas zaslužen motor XUD koncerna PSA, ki so ga predstavili leta 1982 in ga začeli vgrajevati denimo v peugeota 205 in 305, citroën BX… »Niti en avtomobil, ki je trenutno naprodaj v Veliki Britaniji, ne pride niti blizu kombinaciji zmogljivosti, udobja in varčnosti, kot jo ponuja BX turbo,« so zapisali pri reviji Diesel Car magazine leta 1988, ko se je delež dizelsko gnanih avtomobilov v Evropi meril že v »močnih« dvomestnih številkah; še 15 let pred tem je imel delež borih 2,5 odstotka, leta 1980 je narasel na 8,6, pet let po omenjenem vzhičenem zapisu pa se je že bližal 20 odstotkom.
A pravi bum je šele sledil in vrhunec doživel v obdobju, ki ga omenjamo v uvodu, nato pa je sledil še en »bum« – ko se je priljubljenost dizla razpočila kot milni mehurček in tako v Evropi kot pri nas padla na zdajšnji manj kot tretjinski delež. »Mislim, da je dizelski motor mrtev. Vlade po Evropi so mu obrnile hrbet, avtomobilski industriji pa ni uspelo posredovati dovolj odločnega sporočila o tem, da je lahko pravzaprav precej čist način pogona,« o sedanjosti in bližnji prihodnosti dizelskega motorja v avtomobilih denimo meni David Bailey, profesor ekonomije na poslovni šoli v Birminghamu, medtem ko manj ekstremne napovedi govorijo, da bodo dizelski motorji še naprej prisotni pri večjih športnih terencih ter komercialnih vozilih; prav vsi pa se strinjajo, da naj bi se njihov delež po letu 2030 meril v enomestnih številkah.
Pri čemer seveda mislijo na avtomobile z »zgolj« dizelskimi motorji. Drugo življenje, življenje v sobivanju, naj bi namreč tudi dizelskim motorjem ponudila elektrika – v obliki takšnih ali drugačnih hibridnih kombinacij.
