Diego 1960–[neskončno]

Ko si najstnik, potrebuješ vzornika. In mit. On, Amigo, novinar zagrebških Sportskih novosti Zvonimir Magdić (1930–2018), nas je s svojimi teksti naučil ljubiti južnoameriški nogomet. Predvsem Argentino. Imel je malce iracionalen, umetniški pristop k nogometu. Rezultat je bil drugotnega pomena, vse pa je bilo podrejeno lepoti igre. Plesal je kot podaje med igralci, s kratkimi stavki, ko je opisoval sonce River Plate, Srebrne reke, ki menda najbolj sije na pampe, kjer je najboljša trava za igro z žogo in kjer se rojevajo največji nogometni geniji. La Maquina, napad River Plate z začetka štiridesetih let prejšnjega stoletja, je bila zanj vse: to je model, ki so ga pozneje uporabile velike šole, kot na primer Ajaxova ali Dinamova (Kijev), temelji pa na poenostavljeni, do konca izpopolnjeni viziji igre, v kateri lahko vsak igralec, ne da bi gledal, pošlje žogo prostemu igralcu. To je seveda nedosegljivo, a mi smo verjeli Amigu: njegovo mojstrstvo je bilo kot urok. V svojih srednjih letih je bil videti kot kak južnoameriški general iz filmov o vojaških huntah. Na starost je dobil tisto patino likov magičnega realizma in bil videti kot klasik magičnega realizma. Suh, povsem siv, z dolgimi obrvmi in konservativec.