Tega zadnjega se sicer bolje zavedamo pravniki, širša javnost pa mnogo manj, ki slabosti tako v sodniških kot v tožilskih vrstah pogosto dojema kot slabosti pravosodja kot sistema. Toda molk tožilstva na javno izraženo vprašanje, zakaj zoper sodnika, javno osumljenega hudega kaznivega dejanja, ne sprožite kazenskega postopka (da bi potem sodišče razsodilo, ali ga je res storil ali ne), je tudi zame kot pravnika zelo »zgovoren«. Kaj pove tako pravniški kot laični javnosti, menda ni treba pojasnjevati.

Morda le tale komentar. Transparentnost (javna razvidnost) sodniškega in tožilskega delovanja je zadnje čase dokaj aktualna tema. Če se v medijih pojavijo opisi sodniških ravnanj s sumi, da taka ravnanja pomenijo kaznivo dejanje, je od odločitve tožilstva, ali bo na podlagi takega »glasu o kaznivem dejanju« sprožilo kazenski postopek ali ne, odvisno, kje se bo dejansko odločalo o krivdi ali nekrivdi tistega sodnika: ali pred sodiščem, z javnosti dostopnimi argumenti obeh strank v postopku in na koncu sodišča – ali pa za javnost zaprtimi vrati tožilskega kabineta. Če (ali: kadar) se za tistimi vrati želi resnica skriti (ali tudi samo sodniškemu »soigralcu v sistemu« prihraniti neprijetno soočenje s sodiščem v vlogi obdolženca), sistem sicer omogoča še eno (rezervno) možnost – da potem namesto državnega tožilca kazenski postopek sproži neposredno oškodovani sam. Če to zna (ali ima denar, da za to išče in najde odvetnika) – in če si, on in odvetnik, to upata narediti.

Prva odvetnica tiste matere treh »zarubljenih« otrok, ki je na poti do tega naredila nekaj (preveč?) odločnih, za sistem motečih korakov, je bila »uspešno« zaustavljena – vsi drugi pa s tem opozorjeni, naj dobro pazijo, kaj počnejo. Sedanji odvetnik tiste matere je kljub temu nadaljeval zelo odločno, a doslej brez večjega uspeha (le ustavno sodišče še ni povedalo, kaj si o tej zadevi misli) – do nove možnosti sprožitve kazenskega postopka zoper sodnico pa doslej še ni prišel. Skratka, tista »rezervna« možnost za to, da se sodnika spravi pred sodišče, je hudo negotova in skrajno redko izkoriščena. In odgovornost tožilstva za njegovo odločitev v takih primerih toliko večja.

Pa stopimo od skrajno zapletenega primera tistih treh »zarubljenih« otrok korak naprej – k moji »javni ovadbi« predsednika ljubljanskega okrožnega sodišča Pogačnika zaradi njegove povsem jasne in zelo grobe kršitve sodniške neodvisnosti okrožne sodnice Ane Testen (o tem, kaj jo je doletelo, sta Dnevnik in Večer že večkrat poročala). Bo tožilstvo tudi tam mojo javno ovadbo zavrglo, kot je ono prvo? Brez pojasnila javnosti, zakaj? Če namerava s takim odnosom do javnih ovadb v tako težkih zadevah nadaljevati, njegovemu ugledu v javnosti to najbrž ne bo ravno koristilo.

Pa še tole. V sobotnem odgovoru pravijo, da »tožilstvo svojih odločitev javno ne sme komentirati« ali o njih polemizirati. Da bi jih komentirali, nisem zahteval – zahteval sem samo, da jih, kadar so za širšo javnost pomembne, tej javnosti tudi sporočijo. Res niso sposobni ločiti, kaj je odločitev (z obrazložitvijo vred), kaj pa njen komentar – ali le v zadregi skušajo bistvo problema pred javnostjo zamegliti?

Matevž Krivic, Spodnje Pirniče