Črnogorsko zunanje ministrstvo je v soboto sporočilo, da je razglasilo srbskega veleposlanika Vladimirja Božovića za nezaželeno osebo, in zahtevalo, da zapusti državo. Takoj zatem je Srbija v povračilnem ukrepu enako zahtevala od črnogorskega veleposlanika v Beogradu Tarzana Miloševića.

Uradna Podgorica je to storila samo nekaj dni pred imenovanjem in začetkom dela nove, prosrbske vlade, ki bo po treh desetletjih prva, ki ne bo pod okriljem predsednika Mila Đukanovića in njegove stranke. Tako je sprožila diplomatsko krizo s Srbijo, in sicer z razlago, da je Božović omalovaževal Črno goro in ponižal njeno skupščino. Slavil je namreč odločitev Črne gore 26. novembra 1918 o priključitvi h Kraljevini Srbiji oziroma tedaj nastajajoči Jugoslaviji, medtem ko je sedanja črnogorska skupščina predlani, na stoto obletnico, to odločitev razveljavila in jo razglasila za nasilen puč. »Včeraj je veleposlanik Božović odločitev nezakonite in nelegitimne podgoriške skupščine leta 1918 označil za osvoboditev in svobodno voljo črnogorskega naroda, s čimer je še enkrat na najbolj neposreden način omalovaževal državo, ki mu ponuja gostoljubje,« je zapisano v sporočilu za javnost zunanjega ministrstva.

V petek je namreč Božović, ki ni karierni diplomat, ampak politično imenovani veleposlanik, kot gost sestanka podgoriškega Srbskega nacionalnega sveta izjavil: »Podgoriška skupščina (novembra 1918) je bila svobodno izražena ljudska volja za združitev z bratsko Srbijo.«

»Obup odhajajočega režima«

V prosrbski Demokratski fronti (DF), ki je največja stranka nove vladne večine, menijo, da se v odzivu črnogorskega zunanjega ministrstva kaže »velik obup odhajajočega režima«. Zdravko Krivokapić, neodvisni politik in mandatar za sestavo precej tehnične vlade, pa obljublja izboljšanje odnosov z Beogradom, pri čemer naj bi obe državi spoštovali suverenost druge. »Odhajajoči režim se niti v svojih zadnjih dneh noče odpovedati poglobitvi delitev,« je napisal na twitterju. Krivokapić bo kot novi premier tako moral imenovati novega veleposlanika v Beogradu, kar je v Črni gori zapleten postopek.

Podobno kot pri napetostih med Sofijo in Skopjem je tudi v sporu med Podgorico in Beogradom povod različno razlaganje zgodovine (globlji vzroki so najbrž v obeh primerih sedanje hude gospodarske in socialne težave ob pandemiji). Glavno vprašanje v sporu je, ali so podgoriško skupščino, ki je 26. novembra 1918 razglasila združitev s Srbijo, Črnogorci izvolili demokratično. Po mnenju zelenašev je šlo za nasilno aneksijo, po mnenju bjelašev pa za legitimno odločitev. Eni in drugi so ime dobili po tem, ker so nasprotniki združitve s Srbijo na volitvah poslancev podgoriške skupščine takrat oddali zelene listke, pristaši združitve pa bele. Zelenaši so potem še vse do leta 1923 bili gverilski boj proti »srbskemu okupatorju«. Potem so se borili po parlamentarni poti kot Črnogorska federalistična stranka. Črna gora je še danes razdeljena na zelenaše, ki so doslej vladali več kot 20 let, in bjelaše, ki naj bi po zmagi na avgustovskih volitvah ta teden prevzeli oblast.