Če bi vodja sprejemal pametne gospodarske in strokovne odločitve, če bi pokazal državniško držo in brzdal svojo divjo naravo, potem je ne bi bilo sile (stranke), ki bi ga spravila iz sedla. Udobno bi vladal in počasi (po sistemu počasnega kuhanja žabe, že večkrat omenjenega) prišel do svojega tako želenega cilja – prevzema absolutne oblasti po Orbanovem vzoru. Tako pa je na našo (slovensko) veliko srečo veliki vodja slepo sledil svoji naravi in delal vse tisto, česar izkušen in umen politik ne bi nikoli naredil (kaj vse, že veste) – posebej če bi mu bila domovina zares pri srcu. Domovino sam pojmujem kot domovanje vseh ljudi, vseh državljanov, ne samo izbrancev; torej bi moral delati v prid vseh, to pa zahteva modrost, širino, empatično razmišljanje in predvsem jasnovidnost.
Ne, po kopitu svojega vzornika Orbana (pa tudi Trumpa) je želel narediti Slovenijo veliko za svojo stranko in je zato preračunljivo obglavljal ključne resorje in inštitucije in tam nameščal svoje ljudi. Velika nesreča za vse nas Slovence je to, da pravih strokovnjakov in pravih politikov (tudi politika je stroka!) v Sloveniji ni na pretek, še posebej pa je revna z njimi ena sama stranka, pa četudi je ta »velika« kot SDS.
Zato se zdaj v svojem zapisu obračam v prihodnost, za katero nas res lahko skrbi ob zgornjih ugotovitvah. Če strankarska vodstva ne bodo zatrla egoističnih nagibov svojih vodij in če ne bodo na vsa ministrska mesta postavljeni zares kompetentni ljudje in ekipe, potem bomo dobili samo novo garnituro hojsov, simonitijev, mahničev, logarjev, počivalškov in njim podobnih in z njimi novo zbirko norih odločevalcev.
Če je ostalo v slovenski politiki še kaj pameti in razsodnosti, potem je to zdaj tudi za »normalno« politiko zadnja priložnost – v nasprotnem primeru bomo dokazali, da za predstavniško (strankarsko) demokracijo nismo zreli in da je bolje opraviti test, ali pa smo morda že zreli za sistem direktne demokracije, kjer bi se ključne odločitve sprejemale z referendumi, državo pa bi kot podjetje odgovorno vodili plačani menedžerji po švicarskem vzoru.
To mora povedati ljudstvo, to isto, ki se je odločilo – ko je dozorel čas – z veliko večino za samostojnost in neodvisnost, za državo Slovenijo (ki so si jo potem nekateri prisvojili). In zdaj je spet tak čas za odločitev.
Srečo Knafelc, Krvava Peč