Približno desetina udeležencev, ki se je zvrstila za mikrofonom na Maistrovi ulici, je svoje mnenje o demontaži kulturnih institucij, spornih zamenjavah na direktorskih mestih v javnih zavodih, uničevanju nevladnega sektorja, omalovaževanju stališč stroke, mačehovskem odnosu do samozaposlenih v kulturi in različnih nepravilnostih zgostila v eno samo besedo: »Sramota!«
So pa lahko tisti uslužbenci ministrstva, ki so bili ob treh popoldne še v svojih pisarnah, tej besedi (sicer tudi razločno zapisani na velikem, po tleh razgrnjenem transparentu) prisluhnili v številnih različicah – v zelo različnih intonacijah, jakostih, glasovnih legah oziroma čustvenih barvah. O tem, ali je jedrnatost sporočila prispevala k njegovi razumljivosti, za zdaj še ni podatkov.
