Alenka je ležala na gladini morja na hrbtu, 200 ali 300 metrov od obale. Lebdela je z glavo, naslonjeno na eno od tistih blazin za vrat, kakršne dobite v letalih boljših letalskih družb, in gledala naravnost v nebo nad Šarm El Šejkom. Počasi se je zibala na majhnih valovih in dihala mirno in globoko, se zlila z Rdečim morjem in se pozdravljala z vsemi pomembnimi ljudmi, ki jih je izgubila v preteklih letih – z mamo in očetom alkoholikom, z bratom narkomanom in učiteljico življenja Natalijo Molčanovo – vse dokler stegnjena na gluhi, modri stekleni plošči ni ostala sama v morju, sama v vsem Šarm El Šejku, sama na svetu, edina oseba na Zemlji, zadnje človeško bitje na tem malem modrem planetu v kotu Sončnega sistema.
Potem je snela blazino z vratu, se obrnila, vdihnila in se potopila v morje. Spustila se je globoko. Zelo globoko. Z rokami ob telesu, z veliko plavutjo na nogah je...
Trideset let je minilo od tistega zgodovinskega božiča, spominjam se ga, kot bi bilo včeraj. Na tisti božični večer v ponedeljek, 24. decembra 1990,...
