Slovenska protikoronska vojska je še kar naprej trdna in neizprosna. Še naprej se z nadčloveškimi napori borimo proti nevidnemu sovražniku. Doma, v družinskem mehurčku, po možnosti na kavču, s sosedi na balkonu in prijatelji, ljubimci ali starši po telefonu. Kar je tudi najbolj priporočena oblika ljudskega antikoronskega odpora, kot jo je one dni razložil aktualni predsednik vlade. »Treba je odkrito reči, čeprav boste mogoče rekli, da napačno komuniciram, da za večino prebivalstva ključen prispevek k temu, da epidemijo umirimo, predstavlja ležanje na kavču in gledanje televizije,« je na ljudski televiziji, v posebnem intervjuju, v nagovoru državljanom v stilu pesmi ansambla Zmelkoow, ki pravi, da je smisel življenja ležanje na plaži, z možgani na off in čivavo na straži, popihal na dušo ljudski predsednik vlade Janez Janša in dodal, da povsem razume, da je utrujenost prebivalstva, ne toliko fizična, ampak psihična, povsem razumljiva.
Kultni status Dejana Vunjaka
Ključen dokaz, da je prebivalstvo povsem zares psihično utrujeno, pa smo seveda dobili na zvezdniškem nebu, saj je Tanja Žagar v celotnem rumenem literarnem opusu minulega tedna omenjena zgolj enkrat. Pa še to samo z enim stavkom, ki ga je poslala v svet prek družbenega omrežja in so ga povzeli v reviji Zvezde Lady, kako pozira ob nekem rdečem listju s podnapisom »Obožujem barve in obožujem jesen«. Rebeke Dremelj pa sploh ni. Je bila pa med nami in z nami Jasna Kuljaj. Pa še ta z zgodbo iz pradavnine. Kot je razložila za Slovenske novice, je nekoč, še v pubertetniških časih, tam nekje pri enajstih, hodila k babici na Koroško in si vsak dan v stepalniku stepla sladko smetano. Kljub temu da jo je babica opozarjala, da mora biti med tovrstnim kuhinjskim opravilom previdna, se je nekega lačnega dne povsem neučakana že med stepanjem preveč približala svojemu priljubljenemu najstniškemu priboljšku. »Mašina je zagrabila moje lase in jih začela navijati, v nekaj sekundah je bila polovica mojih las ujetih v stepalnik, stepalnik pa je še kar mlel, jaz sem vpila, kajti lase mi je že skoraj cufalo ven s koreninami vred,« je povedala Jasna in dodala, da je nekaj dni imela polovico glave postrižene na nulo, na drugi polovici pa so bili lasje. »Kakšno leto sem neznansko trpela, saj sem bila na pragu pubertete, mene pa so imeli za fanta,« je v žalostnem tonu za vse nas podoživela bližnje srečanje s kuhinjskim robotom.
Tako kot so za Jasno v pubertetniških časih dotični zmotno mislili, da je fant, dandanes nekateri povsem zmotno mislijo, da so duhovniki padli z neba. Čisto zares. In povsem dobesedno. Najbolj glamurozen in priljubljen slovenski duhovnik Martin Golob, tisti, ki bdi nad faro v Grosupljem, je namreč za portal Siol.net obelodanil, da »je največja zmota, ki jo imajo ljudje o duhovnikih, ta, da mislijo, da so padli z neba«. Za povrh je navrgel, da v življenju nikdar ne bo razumel žensk, med katerimi so tudi takšne občudovalke njegovega lika in dela, ki mu, kot se je izpovedal, pišejo pisma. In teh, vsaj po njegovem pripovedovanju, naj ne bi bilo malo. A kljub vsemu vedno najde dovolj časa, da vsaki posebej odpiše, naj moli zanj in da ji pošilja božji blagoslov. Med oboževalkami ima kulten status tudi Dejan Vunjak in tudi on se zaveda, da so prav oboževalke gonilna sila njegovega udejstvovanja. A kaj, ko se nikdar ne pojavi s kakšno izmed njih tudi v javnem življenju, predvsem pa ne na nobenem izmed družbenih omrežij. V Svetu 24 so ga zategadelj javno povprašali, ali mu je katera že ukradla srce, ali ima dekle. A odgovora ni bilo, čeprav je povedal, da nima težav govoriti o kakršni koli temi. »Je pa res, da nisem tiste sorte človek, ki bi vsako malenkost o svojem življenju obešal na veliki zvon,« je komajda izdavil in še pripomnil, da tudi on dobiva pisemca številnih malikovalk. »Kar se tiče vabil ali pošte, so se skozi leta nabrala tako kakšna neprimerna kot tudi zabavna,« je svojo priljubljenost med deklinami z vseh vetrov skopo pokomentiral Vunjak.
Nasveti slovenskih rekorderjev
Ker je slovenska ljudska protikoronska vojska doma na kavču v slabem psihološkem stanju, so v reviji Zarja Jana sklenili, da najdejo nekaj takšnih junakov, ki bi nam znali na podlagi svojih bogatih izkušenj namigniti, kako bomo najlažje prebrodili vso bedo tega sveta. In kdo bi bil boljši za takšno domovinsko gesto kot največji prvaki. »Če so zmogli postaviti svetovni rekord, bodo gotovo znali povedati kaj spodbudnega tudi v teh čudnih časih in nam podali nasvet, kje najti motivacijo, da kljub vsemu, kar se dogaja okoli nas, obdržimo dobro voljo in nasmeh na obrazu,« so zapisali in za to nalogo poklicali nekaj Guinnessovih rekorderjev, saj je nedavno izšla nova izdaja knjige človeških presežkov, v kateri je zabeleženih 18 slovenskih rekordov, od tega pet povsem novih, trije pa so vključeni tudi v mednarodno izdajo. Jadranka Smiljić, svetovna rekorderka v najdaljšem kvačkanju, nam je na primer svetovala, da naj se veliko igramo, plešemo, raziskujemo, v čem smo bili dobri kot otroci, in da naj se veliko ustvarjamo z rokami. »Kadar roke premikamo tako, da šivamo, slikamo, pletemo ali kvačkamo, te pošljejo signal negovanja najglobljemu delu nas in naša duša se umiri,« nam je prišepnila Guinnessova kvačkarica. Tudi Martin Strel, Guinnessov rekorder z največjo razdaljo, preplavano na prostem, je podelil nekaj modrosti sodržavljanom. »Navsezadnje, kaj človek sploh potrebuje za lep dan? Manj jesti, bolje jesti. Več se gibaš, bolj zdrav si. Pojdite v naravo, dnevi so prekrasni,« se glasi nasvet ultramaratonca, ki ima z bojem proti virusom in bacilom izkušnje še iz svojih rekordnih plavalnih vaj po vseh večjih svetovnih rekah.
Povsem drugače se z virusno nadlogo bori televizijska voditeljica Ana Tavčar Pirkovič. Zjutraj je namreč razvila obred miru in tišine, ki ga je seveda delila s Slovenijo in svetom prek revije Vklop Stop. »Vstanem in si ogrnem jutranjo haljo. Izberem jo s počasnim gibom, glede na to, kako mi zadiši dan in kaj nosim v tistem trenutku. Včasih je mehka svilnata bela, drugič iz rožnate čipke do tal, spet tretja klasična črna. Spijem kozarec vode in poskušam bolj zavedno občutiti, kako gre ne preveč mrzla tekočina v moje telo,« je podrobno opisala svoj skok v nov koronadan in ga dopolnila s tem, da po izbiri halje nastopi čas za kavo. Tudi pri tem opravilu je zelo natančna. Pozorna je na vonj, pozorna je na zven, ko izbira skodelico, in pa na teksturo pene, ki nastaja pred njenimi očmi. Potem pa pride na vrsto še ključna stvar, izbira skodelice. »Kavo spijem v veliki skodelici z lepimi nežnimi vzorci, včasih jo dopolnim s pladnjem iz porcelana z velikimi vrtnicami,« je še vzneseno nadgradila svoj jutranji spev.
