Je pa zagotovo Cerar nečesa kriv. Morda je res koga v Bruslju še prepričeval, da bi EU stopila skupaj in to ubogo Palestino končno priznala, a poguma, da bi Slovenija to storila samostojno – kar bi lahko, ker Evropska unija ni sprejela nobenega zavezujočega sklepa o skupnem nastopu – ni zbral, niti ne, ko je bila vlada k temu večkrat pozvana s strani Levice. Žal, tudi takratni premier Marjan Šarec je pri tem vse prej kot pomagal. No, dobro leto potem kot da Palestine v naši zunanjepolitični agendi ni več. Še huje. Po sledeh in željah velikega čezatlantskega brata in vzornika Donalda Trumpa sta vlada Janeza Janše in njen zunanji minister Anže Logar nedavno poskrbela za to, da prvič v zgodovini Slovenije ni več med zagovorniki ne le priznanja Palestine, temveč še celo humanitarne pomoči njenemu ljudstvu.
Svetovna zdravstvena organizacija je nedavno sprejela resolucijo v prid zagotavljanju zdravil in cepiv Palestincem na zasedenjih ozemljih Zahodnega brega ter sirskemu prebivalstvu na planoti Golan in Slovenija je bila proti. Tako kot ZDA in še nekatere evropske države, ki sodijo v krog ameriških vazalov – Velika Britanija, Madžarska in Češka. Da o Izraelu niti ne govorimo. Med podporniki resolucije pa so bili Francija, Španija, Luksemburg, Belgija, Švica, Portugalska, presenetljivo Poljska, ter še Japonska, Indija in Nova Zelandija. Ne pozabimo, da smo sredi globalne pandemije novega koronavirusa, ki pobija tudi na Bližnjem vzhodu.
Kot sem dejal, to je prvo takšno glasovanje v zgodovini slovenske zunanje politike. Običajno smo v mednarodnih organizacijah glasovali za zaščito pravic prebivalstva okupiranih palestinskih ozemelj ali se kvečjemu vzdržali. Tokrat pa radikalni pro-Trumpov in pro-Netanjahujev preobrat. No, da bo mera polna, se Janša zdaj podaja še v nakupe izraelskega orožja. Naj se mi dovoli vzklik: škandalozno!
Da sta takšno razmišljanje in početje zajeta v DNK stranke SDS, gospodov Janše in Logarja, je sicer grozno, a me ne preseneča – ni prvič, da so jim humanost, solidarnost in sočutnost ter rasna, oziroma človeška enakopravnost nekaj tujega. Preseneča in žalosti pa, da jim to dovolijo koalicijski partnerji, da se temu ne uprejo božji dobroti zapriseženi krščanski demokrati Nove Slovenije, poštenjaki in pravičniki modernega centra ter, ne nazadnje, demokratični upokojenci, vendarle nosilci vrednot vsaj blizu humanosti, solidarnosti, sočutju in enakopravnosti ljudi. Pisal sem Mateju Toninu, Tomažu Gantarju, Janji Sluga, Simoni Kustec, Lilijani Kozlovič … in vse tiho je bilo. Tudi, kot običajno, iz palače na Erjavčevi 17, kjer so v zadnjem obdobju zmogli le odziv na pismo premierja EU in članicam o vladavini prava.
Neka prijateljica predsednice SD Tanje Fajon je na twitterju zapisala: »Človek se najraje ne bi več zbudil, ker je vsak dan v tej nori državi nekaj novega norega.« Čustveno se morda lahko z njo strinjamo, a nam razum pove, da moramo, in še kako, ostati budni. Tako vsaj vidimo, zvemo, spoznamo, da so tudi v 21. stoletju, in to ne v kakem zakotnem delu Afrike ali na Kavkazu, ampak v domnevno civilizirani in napredni Evropi, nekoč »zgodbi o uspehu«, še neizkoreninjeni primeri miselne divjine, ko človek ostaja človeku volk. Je še koga sram?
Aurelio Juri, Koper