Španska vlada je že sprožila diplomatske akcije v Rabatu in drugih obmorskih afriških državah v želji, da ne bi kanarskega arhipelaga doletela podobna usoda, kot jo doživlja grški otok Lesbos. Madrid namreč ne dovoljuje migrantom nadaljevati poti na evropsko celino.

Španski Rdeči križ poroča, da se je letos število nezakonitih prihodov v primerjavi z lani povečalo za več kot tisoč odstotkov in je na ravni iz leta 2006, ko je na Kanarske otoke prišlo 30.000 migrantov. Tako kot takrat se tudi letos podajajo iz Maroka, Mavretanije in Senegala na lesenih čolnih z zunajkrmnim motorjem čez zelo nevarne vode Atlantskega oceana na več sto kilometrov oddaljene otoke Gran Canaria, Tenerife, Fuerteventura, Lanzarote, El Hierro ali katerega drugega od preostalih osmih otokov tega arhipelaga. Španska obalna straža s čolni in letali neprestano patruljira okoli otočja in skoraj ne mine dan, da ne bi bila potrebna pomoč čolnom s po več desetimi migranti.

Vmesna postaja brez priključka

Do otočja sleherni dan priplujejo številni čolni, v torek so jih našteli 14 z 291 migranti, večinoma mladimi moški. Španska obalna straža je izvedla reševalno akcijo za tri čolne s 25, 26 in 30 potniki, eno od njenih letal pa je poskušalo izslediti še en čoln, ki naj bi glede na prejeto obvestilo z neke jadrnice plul blizu otoka El Hierro. Na Lanzarotu se je v torek zvečer čoln z migranti zaletel v valobran in potonil, 30 potnikov se je rešilo, osem jih je utonilo. Kanarska vlada sporoča, da je nastanitev migrantov iz dneva v dan večji problem in da razmere postajajo nevzdržne. Doslej so več kot 6000 migrantov nastanili v 17 turističnih hotelov, 2000 jih je v pristanišču Arguinequin na Gran Canarii ostalo na pomolu več dni. Španski socialistični premier Pedro Sanchez je za reševanje nastale situacije zadolžil tri ministrstva.

Kanarski otoki so za migrante le odskočna deska oziroma vmesna postaja na poti v druge evropske države, česar pa španske oblasti ne dovoljujejo. Minister za pravosodje Fernando Grande Marlaska je že večkrat opozoril, da jim to ne bo omogočeno, kar pomeni, da so Kanarski otoki postali tamponska cona za ostale evropske države. Minister za enakopravnost in socialno varstvo Jose Luis Escriva pravi, da 90 odstotkov migrantov ne izpolnjuje pogojev za sprejem, temveč za izgon, in da bodo zaščite deležni le ženske z dojenčki in dva tisoč otrok brez staršev.

Več kot polovica je Maročanov

S temi stališči se ne strinja socialistični predsednik avtonomne pokrajine Kanarski otoki Angel Victor Torres. V torek je vladi v Madridu poslal sporočilo, da sta kanarski parlament in vlada, ki jo vodi, enotna do tega vprašanja in ne bosta dovolila, da bi arhipelag postal zid za migracijo, ki želi v Evropo.

Ena od značilnosti letošnjega vala je, da je več kot polovica migrantov Maročanov, ki se podajajo na plovbo iz zahodnosaharskega mesta Dakhla, oddaljenega 450 kilometrov od španskega pristanišča Arguineguin na Gran Canarii. Dakhla je pod nadzorom maroških okupacijskih sil, ki preverjajo vsakogar, ki pride ali odide iz tega mesta, zato je težko verjeti Rabatu, ki zatrjuje, da nima nikakršnega nadzora nad maroškimi migranti, ki odhajajo iz tega mesta.

Po poročanju španskih medijev maroška policija le sem ter tja aretira katerega od organizatorjev prevozov migrantov, da bi pred Brusljem upravičili milijone evrov, ki jih Rabat dobiva od EU za preprečevanje nezakonitih migracij. Dejansko se Maroko vede enako kot Turčija in z migranti izsiljuje v prid svojim geostrateškim interesom v regiji. Na eni strani je v ozadju zahteva, da se Maroku prizna legitimnost okupacije Zahodne Sahare in Španija odreče podpori gibanju Fronta Polisario, na drugi pa, da se Maroku prizna pripadnost epikontinentalnega pasu ob zahodnosaharski obali, kar bi hkrati pomenilo poseg v teritorialne vode Kanarskih otokov.