Ob tem je treba opozoriti na dosedanje »medijske podvige« in napade Ruplove politične opcije na medije: s spremembo zakona o RTVS (2006) je na nelegitimen način »prevzela« kontrolo nad RTVS; podredila si je STA z zamenjavo vodstva; z različnimi mahinacijami je postavila svoje urednike na Delu, Večeru in Delu Revijah. Ko je SDS ponovno prišla na oblast 2012, je nezakonito razrešila člane nadzornega sveta RTVS, zmanjšala RTV-prispevek za 10 odstotkov, za Planet TV je bilo prek Telekoma zapravljenih več kot 100 milijonov evrov državnega denarja, zdaj pa je bil madžarskim »prijateljem« prodan za 5 milijonov evrov! Žaljivi napadi v trobilih SDS in prek čivkov/bevskov ter grožnje s tožbami imajo cilj prestrašiti pokončne in neodvisne medije, novinarje, urednike, publiciste, znanstvenike…

Kakšna bi bila Ruplova strokovna mnenja o regulaciji medijev, če doslej »ni opazil« poskusov prek spremembe zakonodaje vzpostaviti politični in vladni nadzor nad mediji in onemogočiti neodvisnost javne RTV? Kako bi branil neodvisnost medijev kot kritikov oblasti, če po njegovem te kritike izhajajo iz »histerične leve medijske scene«?

Ena najpomembnejših nalog OVSE je boj zoper sovražni govor in dezinformacije, ki jih sistematično politično zlorabljajo nekateri politiki v boju za oblast. Ruplova politična opcija ima s tem bogate izkušnje, spomnimo se izbrisanih, Zujfa, brezplačnikov, »globoke države«, beguncev, »krivosodja«, nekaterih referendumov in interpelacij, ki so temeljile na dezinformacijah… Prav dejstvo, da so množične zlorabe javne besede postale metoda političnega boja (nedemokratičnih političnih opcij), za kar plačujemo doma in drugod po svetu visoko ceno, je prepričalo mednarodno demokratično skupnost (tudi evropsko sodišče), da je treba nekaj storiti zoper množične dezinformacije in sovražni govor.

Rupel poudarja delitev medijev na »leve« in »desne«. Ni dveh realnosti. Medije ocenjujemo po tem, ali je tisto, o čemer poročajo, res ali ne, ali se posvečajo relevantnim temam ali ne, ali objavljene informacije in podatki temeljijo na preverljivih dejstvih, ali spoštujejo kulturo dialoga in različnih mnenj ali ne… In ali opravljajo vlogo kontrolnega mehanizma oblasti in odločevalcev v družbi. Je poročanje o vojnem dobičkarstvu, korupciji, nezakonitostih, o zlorabah oblasti, protestih… leva ali desna tema? Absurdna je teza Ruplove »Katedrale svobode« o »preureditvi medijskega prizorišča v smislu, da bi se bistveno okrepila t. i. desnica oz. konservativno-liberalna politika«. Ali to pomeni, da bi vlogo svobodnega trga medijev zamenjal neki drugi (državni, politični, strankarski?) mehanizem? Ali naj bi »enakopravno in uravnoteženo ravnanje« RTVS odvezalo njena uredništva temeljne skrbi za resnico in kontrolo oblasti? Ali je razumeti, da resnica in kontrola oblasti nista po meri desnice?

Rupel kot tudi njegov somišljenik P. Jambrek ocenjujeta (kot kaže, želita unovčiti podpis pod »Katedralo svobode«, ki apologetsko podpira oblast SDS), da korpus petih osrednjih in večinskih medijev v državi – vključno z javno RTV – podpira strateške usmeritve strank tranzicijske levice ter histerično napada vlado njune politične opcije. Razumemo muko tranzicije pri Ruplu in Jambreku in nekaterih drugih bivših članov ZK na poti od marksističnih vrednot v konservativno-liberalne vode, a obtoževati sedanje novinarje in urednike osrednjih medijev (ki so prejšnji sistem doživeli kvečjemu v vrtcih!) tranzicijske pristranskosti, je poceni anahronistična politična floskula po zgledu Trumpove blodne histerije. Ali ima kandidiranje Rupla, če bi kandidatura uspela, namen ohromiti kritiko in pritisk OVSE na tiste režime, ki krnijo svobodo in neodvisnost medijev?

Lojze Podobnik član društva SRP, Šentjernej