Po vsem svetu smo priča nasilju nad ženskami. Gre za pojav, ki izhaja iz neenakosti spolov in spolnih stereotipov. Navzoč je v vseh državah, kulturah in skupnostih, ne glede na socialno-ekonomske razmere.

Za več kot tretjino žensk in deklet po vsej Evropi je nasilje še vedno resničnost, ki jih prizadene v telesnem, spolnem in duševnem pogledu. Negativno vpliva na njihovo dobro počutje in jim preprečuje, da bi v družbi razvile ves svoj potencial. Pri tem to ne škodi le njim, ampak celotni družbi.

Kriza zaradi koronavirusa je razmere na tem področju še poslabšala, saj so žrtve – večinoma ženske in otroci – zaradi omejitve gibanja prisiljene, da skupaj z nasilnimi osebami ostajajo zaprte med štirimi stenami, ves dan, vsak dan. Za zanesljive podatke o resnosti posledic pandemije je sicer še prezgodaj, toda Svetovna zdravstvena organizacija poroča o znatnem povečanju medosebnega nasilja v domovih po Evropi.

Mesec dni po začetku krize zaradi koronavirusa se je v nekaterih državah število klicev v sili s strani žensk, ki so izpostavljene nasilju intimnih partnerjev, povečalo za 60 odstotkov. Podporni klicni centri so zabeležili do petkrat več spletnih poizvedb. V tej svetovni krizi je postalo očitno, da je nujno zagotoviti stalno delujoče podporne storitve za vse žrtve nasilja, ne glede na to, v kateri državi je žrtev.

Glede na razsežnost problema je najboljši način za učinkovit boj proti nasilju nad ženskami ta, da vse države članice stopijo skupaj in usklajeno ukrepajo na evropski ravni. S tem bi vsaki ženski in vsakemu dekletu v EU, ne glede na to, v kateri državi članici živi, zagotovile enako zaščito.

V EU je 21 od 27 držav članic podpisalo in ratificiralo Konvencijo Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima, ki ji po mestu podpisa pravimo tudi Istanbulska konvencija.

Konvencija je prvi mednarodni pravno zavezujoči instrument, ki zagotavlja okvir, namenjen boju proti nasilju nad ženskami. Osredotoča se na preprečevanje nasilja, zaščito žrtev in pregon storilcev kaznivih dejanj. Da bi zagotovili izvajanje dolgoročne politike in ukrepov za boj proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini, je ključno, da se Konvencija ratificira.

Od začetka veljavnosti leta 2014 je ta prelomna konvencija omogočila velik napredek v zaščiti žrtev. Spremljanje s strani Sveta Evrope je razkrilo konkreten in pozitiven vpliv na boljšo ozaveščenost družb o nujnosti ukrepanja in zagotavljanju boljše zaščite. Konvencija je organe držav članic tudi spodbudila k uvajanju višjih zakonodajnih in političnih standardov.

Več držav članic je na primer določbe svoje zakonodaje o nasilju v družini in kazenskih zakonikov uskladilo z določbami Konvencije. Druge so sprejele posebne zakone o nasilju v družini in spremenile zakonodajo, da bi prepovedale zalezovanje in uvedle nadaljnje zaščitne ukrepe. Ena od držav članic je sprejela celovit državni pakt proti nasilju zaradi spola, parlament neke druge države članice pa je sprejel spremembe pravnega okvira o preprečevanju nasilja v družini ter zaščiti in podpori za žrtve. Civilno pravo je bilo spremenjeno tako, da priznava, da so otroci prizadeti, če so priča nasilju v družini.

Po mojem mnenju je velika škoda, da niso vse države članice EU pogodbenice Istanbulske konvencije, saj ta očitno pripomore k zaščiti žrtev. Komisija bo, da bi državam članicam in deležnikom omogočila izmenjavo dobrih praks ter jih s tem podprla v praktičnem izvajanju Konvencije, do konca leta 2021 vzpostavila mrežo EU za preprečevanje nasilja zaradi spola in nasilja v družini.

Vsi državljani in državljanke pa smo tudi sami odgovorni za to, da bodo evropske družbe in domovi varni za ženske. Spremeniti moramo prepričanja in odnose doma, na delu in v šoli. To mora postati del našega vsakdana. Čeprav smo v zagotavljanju enakosti spolov v zadnjih desetletjih napredovali, nasilju nad ženskami botruje še vedno globoko zakoreninjeno prepričanje, da so moški vredni več od žensk. Prej bomo dečkom in deklicam privzgojili načelo enakosti spolov in nenasilnih odnosov, boljše rezultate bomo dosegli. Stalno in v vseh svojih družbenih stikih moramo preizpraševati stereotipne spolne norme, ki nam vse prepogosto narekujejo, kako naj se odločamo in vedemo.

Enakost spolov ni le politično načelo, ampak je temeljna pravica. Še naprej si bom z vsemi močmi prizadevala, da bodo lahko vse ženske in dekleta v celoti uživale to pravico in živele izpolnjujoče življenje, življenje, v katerem imajo možnost voditi, uspeti in svobodno odločati.

Helena Dalli je evropska komisarka za enakost