Kdor prvi pride, prvi melje – tako bi lahko povzeli trenutno dogajanje na trgu dimnikarskih storitev. Dimnikarske družbe namreč te dni nekatera gospodinjstva po vseh kanalih zasipavajo s svojimi sporočili. Gospodinjstva prejemajo pisma, elektronsko pošto in klice posameznih dimnikarskih družb. »Pošiljamo vam najavo za opravljanje storitev.« »Skladno z zakonom o dimnikarskih storitvah morate zagotoviti izvedbo storitev na vaših kurilnih in dimovodnih napravah.« Takšna obvestila v nekaterih gospodinjstvih prejemajo tudi s strani družb, ki niso njihov izbrani izvajalec dimnikarskih storitev. Ker pa obvestila nakazujejo, da ne gre zgolj za promocijski material, ampak za obveznost, so imetniki kurilnih naprav upravičeno zmedeni, ali se morajo na takšno obvestilo odzvati in družbi dovoliti izvedbo storitve.
Da nekatere dimnikarske družbe invazivno promovirajo svoje storitve, opažajo tudi v zbornici komunalnega gospodarstva pri GZS. Direktor zbornice Sebastijan Zupanc opozarja, da takšno novačenje strank pomeni kršitev zakona o dimnikarskih storitvah. Ta namreč določa, da lahko uporabnik izvajalca dimnikarskih storitev zamenja le do 30. junija tekočega leta za obdobje, ki traja najmanj 12 mesecev. Družbe, ki uporabnike k zamenjavi dimnikarske družbe pozivajo po tem obdobju, torej uporabnike nagovarjajo h kršenju zakona.
Na vrata pridejo tudi dimnikarji brez dovoljenj
Organizacija dimnikarske dejavnosti se je v zadnjih letih korenito spremenila. Pred letom 2017 je izvajalca dimnikarskih storitev za posamezno koncesijsko območje izbrala država, zato so bili uporabniki dolžni izvajanje storitev prepustiti pooblaščenemu koncesionarju. Z uveljavitvijo novega zakona o dimnikarskih storitvah pa si uporabniki dimnikarja izbirajo prosto.
V zbornici komunalnega gospodarstva opažajo, da so se po odpravi koncesij na trgu pojavile številne nove družbe, ki si skušajo pridobiti stranke tudi na agresiven in protipraven način. »Zaznati je tudi prisotnost dimnikarjev, ki sploh nimajo dovoljenja za opravljanje dejavnosti. To je v času epidemije novega koronavirusa še posebej izrazito,« je opozoril Zupanc. Ali ima posamezna dimnikarska družba dovoljenje in ali ima dimnikar ustrezno licenco, lahko sicer uporabniki kurilnih naprav preverijo na seznamu, ki je objavljen na spletni strani ministrstva za okolje in prostor.
Hribi za dimnikarje nezanimivi
Na vse večji kaos na trgu dimnikarskih storitev opozarjajo tudi v sekciji dimnikarjev pri Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije. Predsednik sekcije Simon Dovrtel ugotavlja, da so številni uporabniki navajeni starega sistema in zato niso pozorni, katera dimnikarska družba jim pošlje »obvestilo o izvajanju storitev«. »Formalne evidence ali izjave o tem, da bi neki uporabnik posamezno dimnikarsko družbo izbral kot svojega izvajalca, ni. Zato se nam dogaja, da uporabniku, ki je kot izvajalca storitev sicer izbral našo družbo, na vrata potrka druga dimnikarska družba in ga bolj ali manj agresivno prepriča v oskrbo kurilne naprave,« nam je povedal Dovrtel.
Prebivalci bolj odročnih in redko poseljenih območij pa imajo po njegovih besedah nasprotne težave, saj za izvajalce dimnikarskih storitev niso zanimivi. Čeprav je ministrstvo za okolje za takšne komercialno manj zanimive uporabnike določilo, da jim mora dimnikarsko storitev zagotoviti najbližja dimnikarska družba, uporabniki, kot opozarja Dovrtel, nimajo učinkovitih vzvodov, da bi posamezno dimnikarsko družbo »prisilili« v izvedbo storitev.
»V mestnih središčih je po pet dimnikarskih družb, ki se borijo za enega uporabnika in si znižujejo cene na račun kvalitete storitev, uporabnik, ki živi nekje v hribih, pa ne dobi niti enega dimnikarja. Ljudje, ki živijo v hribovitih krajih, hkrati pogosteje uporabljajo trdna goriva, pri katerih je izvedba dimnikarskih storitev še posebej nujna,« opisuje Dovrtel. Kadar se s prebivalci odročnejših krajev vendarle dogovorijo za izvajanje storitve, pa se po njegovih besedah zapleta pri plačilu potnih stroškov, ki jih uporabniki nočejo plačati.
Večina naprav sploh ni pregledana
Spet drugi dimnikarske družbe sploh ne izberejo, da bi tako, četudi na račun varnosti svoje kurilne naprave, prihranili. Letno poročilo inšpektorata za okolje in prostor razkriva, da je bilo lani pregledanih le slabih 40 odstotkov malih kurilnih naprav. Obveznost pregleda posamezne kurilne naprave je po novi zakonodaji na ramenih uporabnikov, ki pa, kot ugotavljajo na inšpektoratu, »svojih obveznosti ne jemljejo dovolj resno oziroma se jim namenoma izogibajo zaradi ekonomskih koristi«.
Zupanc ob tem opozarja, da tudi v primerih, ko je bil pregled kurilne naprave opravljen, ni zagotovil, da je bila storitev izvedena kvalitetno. Kakovost dimnikarskih storitev je po njegovih ocenah po odpravi koncesij upadla. »Posamezni dimnikarji opravljajo zgolj meritve dimnih plinov, kurilnih naprav pa ne čistijo. Prisotnega je veliko dela na črno ali neizdajanja računov za opravljeno storitev. Zaznati je več dimniških požarov kot pred leti, prav tako tudi več zastrupitev z ogljikovim monoksidom,« je opozoril.
