#intervju Jana Krivec, šahovska velemojstrica: V šahu ni džentelmenstva, ni popuščanja

Jana Krivec je svojo šahovsko pot začela pri devetih letih, velemojstrica je od leta 2007. Na šahovski poti je dosegla nekaj odmevnih zmag na mednarodnih turnirjih, je sedemkratna članska državna prvakinja, kar 22 let pa je bila tudi članica slovenske reprezentance. Leta 2002 je bila del prve slovenske ženske ekipe na 35. šahovski olimpijadi na Bledu, bila pa je tudi v ženski ekipi na olimpijadi v Španiji oktobra 2004, ko je z ekipo dosegla odlično 19. mesto. Na olimpijadi v Torinu leta 2006 je s soigralkami posegla še višje, osvojile so izjemno 9. mesto. Na vrhu svoje kariere je imela ELO rating 2362, za svoj največji dosežek pa šteje naziv velemojstrice. Vzporedno šahovski karieri je študirala psihologijo in doktorirala na področju kognitivne psihologije v domeni šahovske igre. Šahistka iz Deskel pri Novi Gorici predava na Fakulteti za uporabne družbene študije. Šah in psihologijo povezuje še danes.

Šah je neizmerno lepa igra. Njen "problem" je, da zaradi svoje kompleksnosti ostane velikokrat nerazumljena, saj se ljudem ne ljubi poglabljati v šahovsko "podzemlje". Mojstrom zabavnih produkcij pa šah velikokrat pride prav, ker splošna javnost v njemu najde nekakšno misterioznost. Šahisti so velikokrat predstavljeni kot nadinteligentni ljudje s kančkom čudaškosti v sebi. Vprašanje je, koliko je resnice v tem, je pa tovrstna popularizacija šaha vsekakor neizmerno dobrodošla, saj šahovsko igro približa ljudem. Damin gambit je zelo odmevna serija. Menim, da šahovski svet kar nekako pridobi na veljavnosti, če se pojavi v zabavni industriji. Bolj pomemben postane v očeh nešahovskih gledalcev. Popularizacija je dobra z več vidikov – več mladih se na ta način odloča za šahovsko pot. Poglejte, kako se je situacija na Norveškem spremenila z razvojem šahovskega boga Magnusa Carlsena. Danes je Norveška iz šahovske amaterke postala prava velesila. Sponzorji se raje odločajo za podporo šahu, če ga vidijo kot zanimivo platformo. Res je pomembno, da se razkriva šahovske lepote. Iskreno verjamem, da lahko šah ogromno da posamezniku in družbi, da je neusahljiv vir življenjskega učenja. To sem opisala tudi v svoji knjigi Improve Your Life by Playing a Game, ki bo, upam, prispevala delček k promociji šahovske igre.

Jasno je, da gre za serijo, kjer je potrebno z začinjenimi detajli narediti vsebino kar se da zanimivo gledalcem. Precej idilično sta predstavljena vložek dela in krivulja napredovanja. Tako kot sama šahovska partija, je to v resničnem življenju precej bolj krut in dolgotrajen proces, ki zahteva ure in ure dela, odrekanja in soočanja z bolečimi porazi. Teh porazov je precej več, kot jih v seriji doživi Beth. Moram pa reči, da je dobro zajet duh šaha in šahovskih tekmovanj. Dobro je prikazano, kako pomembne so za igralce šahovske partije, kako angažirani so in kako jih igra šaha preplavi. Ena izmed banalnih stvari, ki pa se mi je v seriji zdela prikupno pomanjkljiva pa je to, da se po načinu premikanja figur vidi, da igralci v seriji v resnici niso šahisti. Nekajkrat se mi je zdelo tudi, da pozicije šahovskih figur niso bile pravilne, šahisti se seveda hitro zapičimo v postavitve. Imamo pa sicer zgodbo, podobno tisti v seriji, tudi v resničnosti. Tudi Judit Polgar je mešala štrene najboljšim moškim. Odnos poraženih moških egov s strani Beth me je popeljal tudi v mojo mladost, kjer sem velikokrat doživela zanimive reakcije moških ob porazu, tudi to, da so zapustili turnir.

Za šahovnico je pomembno samo to, kam in kako se premikajo figure. Ni džentelmenstva, ni popuščanja. Morda je še vedno nekaj podcenjevanja s strani nekaterih moških, nekateri se še vedno bojijo izgubiti z žensko in posledično igrati z njimi. O tem, kdo ima boljše pogoje za razvoj šahovskega znanja, ženske ali moški, pa je stvar debate. Vsekakor so nagrade in honorarji še vedno krepko na strani moških. Čeprav se tudi na ženskih turnirjih višajo. Je pa res, da lahko ženske nastopajo med moškimi, obratno pa ne gre.

Ledino je orala Vera Menchik, prva ženska svetovna prvakinja, ki je premagovala najboljše moške, med drugim tudi takratnega svetovnega prvaka Maxa Euweja. Seveda ne moremo mimo Judit Polgar, ki se je praktično celo kariero na absolutni lestvici zadrževala med top 10. Zmagovala je na turnirjih in premagovala priznane moške velemojstre, svetovne prvake. Kot neizpolnjen potencial pa bi – navkljub štirikratni osvojitvi naslova svetovne prvakinje in ostalih izjemnih rezultatov – izpostavila Hou Yifan. 26-letnica, ki bi po mojem mnenju lahko rušila šahovske rekorde, se je odločila za študij na Oxfordski univerzi. To je odmaknilo njen fokus od šaha, čemur so sledili tudi rezultati.

Vsekakor je možno, da se ženske povzpnejo na šahovski prestol. Kako verjetno je to? Trenutno je tehtnica na strani moških, kot potrjuje tudi vaš podatek. Med drugim za moške nazive, na primer velemojstra, na turnirju potrebujemo boljši rezultat kot za enakovreden ženski nazvi velemojstrice. Zakaj je temu tako? Ljudje se oblikujemo preko sovplivanja treh mehanizmov: bioloških predispozicij, okolja in samoaktivnosti. In v okviru teh dimenzij lahko iščemo odgovore.

Lahko se usmerimo v biološko podlago, ki je različna med spoloma. Lahko torej pogledamo delovanje možganov, evolucijske razlage, hormonske osnove in njihovo povezavo s tekmovalnim športom ter podobno dalje. Ali in kako se bodo določene dispozicije uresničile, pa je v veliki meri odvisno od socialnega okolja. Ožje in širše okolje preko družbenih norm namreč ustvarja figuro močnega in neustrašnega moškega ter nežne in sočutne ženske, kar za šahovsko partijo ni najbolj dobrodošlo. Iz evolucije izhaja, da so moški bolj nagnjeni k sprejemanju tveganj kot ženske, kar pomeni, da se lažje soočajo z nejasnimi pozicijami in nejasnim izidom partije.

Zgodovina je razumevala talentirane ženske kot »delovno silo«, moške pa kot »naravne genije«. To se je tekom razvoja ponotranjilo in se apliciralo v različnih osebnih pričakovanjih, samopodobi in vedenju. Socialna vloga mnogim ženskam nameni rojevanje otrok, zaradi česar imajo za šah precej manj časa in energije. Zdi se, da je socializacija eden od dejavnikov, ki ustvarja različne sanje, skozi katere vsak spol oblikuje življenje. Ženske bolj motivira razvijanje medosebnih odnosov, moške pa herojsko doseganje uspehov in izogibanje »kastraciji« ob izgubi partije. Motivacija za treniranje je tako na strani moških, ki povprečno trenirajo več in bolj učinkovito. Narava nas je naredila različne, socialna pričakovanja in vplivi pa so tisti, ki lahko spodbudijo ali zavrejo različne danosti. Tudi v šahu. Ali se bo razmerje v prihodnosti spremenilo? Verjamem, da ja. Tudi v operi so nekoč peli samo moški, ker je bilo ženskam prepovedano, danes pa imamo vrsto visoko cenjenih opernih zvezdnic.

Šahisti so prilagodljiva bitja in so se kar lepo znašli v tej pandemski godlji. Tudi zaradi neizmerne ljubezni do šaha, ki je že neke vrste zasvojenost, zaradi česar je bilo jasno, da se bo našla pot do igranja. In to je bil internet. Zacveteli so spletni turnirji, kjer se igra tudi na najvišjih nivojih. Ponoreli so twitch kanali, kjer se je število gledalcev povečalo do te mere, da so dosegli številke, ki jih navadno vidimo pri zvezdnikih videoiger. Ob upoštevanju omejitev in predpisov se prav tako že pojavljajo tudi turnirji v živo. Tako da verjamem, da bo šah iz covid-19 pandemije na koncu izšel z izboljšavami in da se bo kriza izkazala za možnost novega razvoja. Vsekakor pa šahovsko dušo ne more ubiti nobena pandemija.