Norveški šahovski velemojster Magnus Carlsen pravi, da ima svet šaha resen problem, da svet šaha preprosto ni prijazen do žensk. Da je tako od nekdaj. Saj veste, če si novinarka, ti fantje rečejo presstitutka. Če si socialna delavka, pa ti rečejo zafrustrirana feministka. Šahistkam pa so veliki fantje radi rekli, da so njihovi možgani ožičeni drugače, da nimajo ubijalskega instinkta. Takšne je svoj čas iz rokava stresal ruski svetovni prvak Gari Kasparov. Še bolj neizprosen pa je bil Bobby Fischer. Legendarni Američan je dekletom svetoval, naj inteligentne zadeve raje prepustijo moškim. Da nima smisla, da naj bodo raje doma, da jim je mesto za štedilnikom, da bodo poteze namesto njih vlekli – saj že vemo – veliki fantje. Velemojstri in tipi s twitterja. In da osemvrstna plošča ni nekaj, s čimer bi se morala deklica ukvarjati v prostem času, hitro postane jasno tudi Beth Harmon.
In res: od samega začetka se zdi, da bo tale Netflixov Damin gambit take vrste serija, take vrste šahovski triler. Vojna spolov. Beth, ki jo igra odlična Anya Taylor-Joy, je namreč devetletno dekle, ki ji je življenje podelilo slabe karte. Rada bi igrala moško igro, pa se je rodila v ženski spol. Rada bi imela šahovski komplet, pa je sirota. Sredi Kentuckyja, kjer dekletom v zavodu poleg vitaminov predpisujejo tabletke za razpoloženje, ji zato kraljevo igro predstavi redkobesedni hišnik. Saj veste, po naključju in na skrivaj – šah se začne učiti v kleti. Seveda, tako da svet ne bi videl. Tako da veliki fantje ne bi vedeli. A nauči se tako dobro, da lahko igra s fanti. A ne samo, da lahko z njimi igra – premaguje, premetava, razbija jih. Enega za drugim. Tako dobra je, da igra s tremi, da igra s celim razredom naenkrat. Napada, žrtvuje, pokriva, umika, odklanja, blokira, zavira, prekinja in odpira. Moške rane. Tako dobro jih odpira, da bi se je ustrašil tudi Max von Sydow.
Beth seveda ne zanimajo družbena pričakovanja in družbene prakse. Ona pije, kadi in golta tablete, ona seksa in se ne poroči. Njena druga mama se loči, babice itak ne pozna. Nje ne zanimata moškost in ženskost. Ne, nje ne zanimajo družbene, ampak šahovske pozicije. Španska otvoritev, sicilijanska obramba in kraljičin gambit. Spolni režimi okoli nje se producirajo, reproducirajo, upravičujejo in legitimirajo, ona pa izpopolnjuje svoj napad na kralja. In kralja vselej napada od prve poteze. Kjer so strukturne ovire, ona vidi strukturno priložnost. Pozabite na status quo. Ona faličnega simbolnega reda ni prišla potrditi, ona ga je prišla podreti. Ona pač ni pridna in ni poslušna, ona ve, da mora biti v moškem svetu drzna in agresivna. In pripravljena bolj kot vsi drugi. Zato vse igre in kombinacije odigra vnaprej. Na stropu pred spanjem. Seveda, ona ni prišla za pet minut, ona ni prišla po remi, ona je prišla zmagati.
V eni izmed epizod ji novinarji navržejo, da živi preveč glamurozno, da bi bila lahko uspešna med velemojstri. Res je. Ona je Jackie Kennedy, ona je Jean Seberg, ona je Edie Sedgwick, ona je Audrey Hepburn. A v resnici ji ne očitajo vseh teh elegantnih oblek in karirastih plaščev, svilenih rut in peter pan ovratnikov. Jasno – pravijo ji, ti si ženska v moškem svetu. Jasno – tudi v šahovskem svetu so pravila predpisana. Tudi v šahu je potrebno matirati kralja. A za razliko od družbe, kjer so pozicije že razdeljene, je šah igra, v kateri se pozicije moči vedno znova priborjene na terenu. Če izgubiš, lahko kriviš samo samega sebe. »Na šahovnici se počutim varno, ta svet lahko nadzorujem, ta svet lahko dominiram«, pravi Beth. Seveda – šah je za razliko od družbe zelo enostavna igra, ves svet je sestavljen iz 64 polj. In kot vidimo v seriji Queen’s Gambit, je ta svet od Kentuckyja do Las Vegasa, od New Yorka do Pariza lepo oblečen, okusno dekoriran in previdno režiran. Ta svet od sirotišnice do Moskve je malo zgodba o odraščanju, malo športna drama in malo vojna spolov. Ampak res čisto malo.
Ker glavne bitke se zgodijo na šahovnici. Ker Damin gambit je predvsem zgodba o šahu. Tudi šah – kot družba – ima kralje in kraljice, kmete in konje, le da šahovnic ne zanimajo stereotipi in predsodki, ampak samo, kam in kako se premikajo figure. Šah ne diskriminira, v šahu zmaga najboljši. Šah je tekmovalen, šah je brutalen, a, kot pravi Beth, šah je lahko tudi čudovit.
