Novico o odpiranju novega muzeja sem zasledila iz medijev; sprejela sem jo z začudenjem in tudi kančkom grenkobe. Z začudenjem zato, ker naj bi dobili še en nacionalni muzej, ki bi se ukvarjal z isto tematiko, kot jo že pokriva naš – imamo več zbirk, povezanih z obdobjem osamosvojitve, pa tudi takih, ki obravnavajo dogajanje ob koncu 80. let in v času po nastanku nove države.
Temelj našega muzeja je namreč skrb za ohranjanje, preučevanje in vrednotenje nacionalne dediščine s področja zgodovine slovenskega etničnega prostora od začetka 20. stoletja do danes. Menim, da v okviru možnosti vzorno skrbimo za vse naše zbirke – in jih tudi nenehno dopolnjujemo z novimi zgodbami, pričevanji, predmeti ter vidiki razumevanja preteklosti.
Kaj pa je bil razlog za grenkobo?Predvsem dejstvo, da naj bi za ustanovitev novega muzeja namenili kar precejšnja sredstva, po drugi strani pa na primer naš muzej deluje v premajhnih, neustreznih prostorih ter v stavbi, ki je še vedno v denacionalizacijskem postopku, zaradi česar smo pri obnovi ali možnostih predelav precej omejeni – pa sploh nismo edini muzej, ki se spopada s takšnimi težavami. Obenem so se v zadnjih desetih letih programska sredstva nacionalnih muzejev znižala za tretjino.
Pričakovala bi torej, da bi država najprej uredila pereče težave obstoječih nacionalnih hiš, vključno z ustreznim financiranjem, šele nato pa razmišljala o odprtju ali celo gradnji novega muzeja, še zlasti, če naj bi obravnaval enake vsebine, kot jih v svojih zbiralnih politikah pokrivajo drugi. Tako podvajanje je z vidika smotrne porabe davkoplačevalskega denarja zares vprašljivo, odpira pa tudi številne strokovne dileme.
Ste to napoved razumeli tudi kot nezaupnico programu vašega muzeja?Vsekakor. To je velika zaušnica našemu delu, za katero s kolegi menimo, da ga zelo dobro opravljamo. Pokrivamo celotno paleto tematik 20. stoletja v vsej njihovi širini in večplastnosti, od prve svetovne vojne do samostojne države. Našo nacionalno zgodovino poskušamo prikazati v vsej njeni zapletenosti – in to skozi raznolike perspektive, na odprt, demokratičen način ter spoštljivo do vseh razumevanj preteklih dogodkov.
Sodoben muzej si pač ne more prisvojiti pravice, da ponudi eno samo podobo preteklosti – zgodbe v njem se ne pripovedujejo več od zgoraj navzdol ali celo po kakšnem političnem nareku, temveč se zgradijo skozi vsakdanje izkušnje in občutke običajnih ljudi, ki so tudi povabljeni k njihovemu soustvarjanju. Kolektivni spomin se tu torej ne oblikuje skozi enoglasno pripoved ali kulte osebnosti, temveč na podlagi vključevanja, ki vse spomine sprejema kot enako pomembne. Naloga muzeja ni, da podaja mnenja ali celo obsodbe, ampak mora obiskovalcu ponujati razumevanje preteklosti še z drugih zornih kotov, kot pa je njegov lastni.
Je torej mogoče tudi na osamosvojitev gledati različno?Zgodovinarji vemo, da je interpretacij preteklih dogodkov toliko kot ljudi, ki se jih spominjajo – in enako velja za dogodke slovenske osamosvojitve. Ne obstaja le zgodba tistih, ki so leto 1991 doživeli kot odrasli ali pa celo kot dejavni soustvarjalci naše samostojnosti; tisti, ki so bili v času plebiscita otroci ali mladostniki, so ta dogodek občutili na svoj način, spet drugače gledajo nanj generacije teh, ki so se v tistem času šele rodili in imajo danes morda že svoje družine. Veliko je odvisno tudi od okolja – delavec v obmejni Novi Gorici je recimo dogodke ob agresiji na novo državo doživljal drugače kot javni uslužbenec v Ljubljani ali njegov prijatelj iz Dolenjske.
Podlaga razumevanju osamosvojitve je vsekakor čustvo enotnosti in zmage, a vseeno so to večplastne zgodbe, ki skupaj gradijo naš kolektivni spomin. In če se lotimo razstave o osamosvojitvi, se je treba teh različnih pogledov zavedati – vprašanje je torej, ali bomo samostojnost razumeli kot nekaj, kar je stvar zgolj peščice ljudi in njihove interpretacije časa, ali pa kot širši družbeni proces, ki ga bomo zmogli na razstavi pokazati tako, da se bo lahko v njem našel in prepoznal sleherni državljan – in to na pozitiven način, ne pa kot antijunak v zgodbi države, v kateri živi in s katero se identificira.
Koliko prostora pravzaprav posvečate temam nastanka samostojne države?Poleg tega, da na stalni postavitvi predstavljamo celotno zgodovino Slovencev v preteklem stoletju, se z občasnimi razstavami že vseskozi dotikamo tako tematike osamosvojitve kot tudi življenja Slovencev v 80. in 90. letih. Do konca leta bomo denimo pripravili razstavo o plebiscitu, prihodnje leto pa sledi velika razstava Slovenija: 30 let, ki bo posvečena zgodovini nastanka in razvoja naše države ter vsem procesom, ki so botrovali njenemu razumevanju danes. Program, posvečen 30. obletnici samostojnosti, bo ob vsem tem obsegal še dve tematski fotografski razstavi in več manjših dogodkov.
Čemu bi potem potrebovali še en podoben muzej?Verjetno je to bolj vprašanje za politike, ne za muzejsko stroko. Je pa dejstvo, da se v zadnjih dvajsetih letih soočamo z intenzivnim bojem za interpretacijo naše narodne zgodovine, ki se v zadnjem času ponovno kaže tudi v obliki pritiska na muzeje, kakor je naš; ta izhaja iz prepričanja, da bo tisti, čigar interpretacija bo prevladala, s tem dobil zgodbo, ki jo bo lahko pripovedoval v prihodnosti. Kar seveda ni nepomembno: muzej je vendarle prostor, iz katerega se ljudje učijo, kamor prihajajo šole, pa tudi tujci, ki si želijo spoznati našo državo. Stališče, da je treba zgodovino interpretirati večplastno, v številnih krogih ni bilo v celoti sprejeto, naše delo pa je velikokrat razumljeno napačno in enostransko.
Kolikor vem, hranite več pomembnih artefaktov iz časa osamosvajanja, med drugim prvo slovensko zastavo, ki je zavihrala na Trgu republike ob razglasitvi samostojnosti. Bi se denimo lahko zgodilo, da bi jo morali prepustiti novemu muzeju?Ko so predmeti vpisani v inventarno knjigo nekega muzeja, postanejo last ustanovitelja, v našem primeru države, in zgolj ta lahko odobri tudi njihovo deakcesijo ali celo prenos na drugo inštitucijo. Ustanovitelj se torej teoretično lahko odloči za prenos posameznih zbirk med zavodi, vendar je to smiselno le, ko za to obstajajo utemeljeni strokovni razlogi in zakonska podlaga. O tem, kaj ustanovitev novega muzeja sploh pomeni za delovanje in financiranje MNZS, pa za zdaj v resnici ne vemo nič.
Kako pa gledate na sporne zamenjave direktorjev v muzejskih in galerijskih ustanovah?Imenovanje direktorjev kulturnih ustanov je večna boleča točka naše kulturne politike; zelo malo je bilo ministrov, ki bi upoštevali mnenje stroke do te mere, da so za vodilna mesta zares izbirali najbolj primerne kandidate. In treba je omeniti, da se sedanji val vprašljivih menjav ni začel pod to vlado, temveč že pod prejšnjo, ko je minister Zoran Poznič neutemeljeno in s strokovno res šibkimi argumenti zamenjal direktorico Tehniškega muzeja Slovenije, na kar smo takrat opozorili tudi v stanovskih organizacijah, kot sta ICOM in Skupnost muzejev Slovenije. Seveda noben direktor ni in ne more biti večen, navsezadnje je omejen z mandatom, vseeno pa je pomembno, koga se zamenja, s kom in na kakšen način. Upoštevanje stroke in etičnih kodeksov mednarodne muzejske mreže tu ne bi smelo biti spregledano.
Se pa tudi vam februarja izteče mandat. Napovedali ste, da se boste še enkrat prijavili, toda ali tudi res verjamete, da boste v trenutnih razmerah ponovno imenovani? Kot vašega možnega naslednika nekateri že omenjajo nekdanjega direktorja Jožeta Dežmana.Kandidirala bom, ker verjamem, da delamo dobro, zato želim s sodelavci v tej smeri nadaljevati. Seveda bom razumela, če bo izbran kak drug kandidat – upam pa, da bo to sposobna oseba, ki bo strokovno nesporna, izkušena, z zmožnostjo povezovanja z drugimi ustanovami, tudi v tujini. In ki bo nadaljevala naravnanost tega muzeja k odprtosti, socialni povezanosti, angažiranosti in predvsem k demokratični drži do vseh interpretacij naše preteklosti.