Institucionalni vlagatelji (primarno pokojninski skladi), ki se ponovno soočajo z daljšim obdobjem nizkih, ničnih in marsikje negativnih obrestnih mer in hrepenijo po višjih donosnostih, bodo v primeru odprtja kitajskega obvezniškega trga dobili dostop do »varnih« državnih obveznic, ki (trenutno) vlagateljem prinašajo vsaj triodstotno donosnost do dospetja. Kitajska pa ne namerava odpreti vrat za vstop samo tujim vlagateljem – pod pogojem, da bodo izpolnili zavezo iz zadnjega petletnega načrta (2021–2025) – ampak naj bi tudi domačim vlagateljem »omogočila« lažji dostop do delnic družb Apple, Facebook in Nike. Kitajska bi se tako iz svetovnega izvoznika proizvodov v naslednjem desetletju prelevila v svetovnega izvoznika kapitala, kar bi pripeljalo do popolnoma drugačne svetovne razporeditve moči.
Verjetno se vsi strinjamo, da ima nekdo, ki bistveno prispeva h globalni alokaciji kapitala, bistveno večji vpliv od tistega, ki nadzoruje dobavo potrošnih dobrin (čeprav je Kitajska že s tem poslovnim modelom ena izmed največjih globalnih velesil). Želim si verjeti, da se Kitajska zaveda, da ima lahko tovrstna strukturna sprememba tudi neželene negativne posledice. Uvedba evra leta 1999 je zasejala seme finančne krize v naslednjem desetletju. V EMU (evropski monetarni uniji) uvedba evra ni povzročila krize kot take, pač pa je bila ta posledica neuspele sinhronizacije gospodarskih ciklov na ravni EMU. Na drugi strani Atlantika je poplava tujega kapitala v ZDA povzročila (pre)hiter padec obrestnih mer in posledično eksplozijo hipotekarnih kreditov, kar je pozneje ob zlomu domačega nepremičninskega trga pripeljalo do največje finančne krize v zadnjih desetletjih. Odpiranje notranjega kitajskega dolžniškega trga bi po mnenju večine strokovnjakov na globalni ravni pripeljalo do enakih strukturnih sprememb, kot smo jih bili deležni ob uvedbi evra, zato upajmo, da se je Kitajska učila iz napak »zahoda« in da za dobro vseh nas ne bo ponovila naših napak.
