Študenti pogrešajo predvsem pristen stik s profesorji in sošolci. Tako so vsaj zatrdili bruci, ki smo jih povprašali za mnenje. Za večino je največji izziv uspešno preživeti obdobje študija na daljavo, v upanju, da jim ne bo spodletelo, ko se vrnejo na fakulteto. »Študij na daljavo od tebe zahteva praktično vse, in če nisi zainteresiran za kaj takega, ti lahko hitro spodleti,« pove Daša Poklič, brucka na fakulteti za socialno delo. S sošolci se je v živo srečala dvakrat, zdaj jih že pozna vsaj toliko, da jih loči po imenih, kar se ji zdi pomembno, saj sošolce in profesorje med študijem na daljavo spustiš v svojo sobo: »V svoj intimni prostor še družine ne spustiš vedno, hkrati pa tudi sam 'vdiraš' v njihove domove.« Po drugi strani pa so predavanja po zoomu šolski prostor, ki je vseeno udoben, domač in prijeten. Z njo se strinja brucka na pedagoški fakulteti Urška Kokol: »Predavanja na daljavo so po svoje udobna, saj prižgeš računalnik in si že na fakulteti.« Kljub temu prvo leto doživlja kot veliko preizkušnjo. Način študijskega dela je bil na začetku precej nov: »Po dobrem mesecu sem že začutila utrip študijskega leta in zdaj se že kar znajdem, mislim pa, da bi od predavanj na fakulteti odnesla več. Res sem si želela spoznati čim več ljudi in izkusiti življenje v velikem mestu, ker prihajam s podeželja.«

Brucu medicine Luki Jančiču je žal, da nima dostopa do študijskih možnosti, ki so zaradi epidemije onemogočene, kot je denimo učenje v umirjenem okolju univerzitetne knjižnice. Meni, da so predavanja na daljavo večinoma dobro zasnovana, saj so profesorji naredili največ, kar so lahko: »Seveda smo sebi tukaj ovira mi sami – na nas je, kako zavzeto bomo spremljali predavanja. Žal je resnica ta, da spremljanje od doma pogosto privede do padca koncentracije.« Najbolj pogreša druženje z vrstniki, da bi jih lahko dejansko spoznal: »Zdaj na žalost poznam le tistih nekaj kolegov, s katerimi smo razdeljeni v majhne skupine v sklopu študija.«

Študij igre brez stika

S pomanjkanjem stikov s študijskimi kolegi se srečujejo tudi študenti v drugem letniku. »S sošolci in profesorji se pozdravimo prek zooma, začnemo predavanje, nato pa zaključimo in že čakamo nov zoom, novo predavanje. Vmesni prostor je poln tišine, in to mi je včasih prav grozno,« je izkušnjo študija doma opisal Jan Slapar, študent drugega letnika dramske igre na AGRFT. Fizična prisotnost je za njegov študij izrednega pomena: »Smer, ki jo študiram, je vezana na neko človeško občutljivost. S sošolci nam ni vseeno, ali izvajamo predmete doma ali na akademiji. To se čuti. Ne bi rekel, da zdaj odnesem bistveno manj, manjkata pa energija, odnos.« Pri novi obliki dela, ki zahteva veliko samodiscipline, je hvaležen, da so jim profesorji prišli naproti: »Počutim se varnega, saj nam akademija omogoča vso podporo in nam daje vedeti, da nismo sami, in to je zlata vredno.«

Kot slabo nadaljevanje franšiznega filma vse skupaj doživlja študent drugega letnika novinarstva Jakob Murovec. V Ljubljani je živel v študentskem domu, vendar se je moral zaradi odloka vlade izseliti. Glede predavanj pravi, da je njihov učinek odvisen od predavateljeve zagnanosti in prilagodljivosti. Tudi sam opaža, da je največji problem ohranjanje koncentracije: »V predavalnici si izpostavljen, medtem ko se na spletu lahko čudovito skriješ v črn okvirček in med predavanjem počneš, kar hočeš.«