Zaključni projekt Pod pritiskom, s katerim se po dveh letih mojstrenja v Zavodu za sodobno umetnost SCCA – Ljubljana predstavlja nova generacija kuratork, temelji na vprašanju materialnosti. Izbrani umetnici Maruša Meglič in Sara Rman v svoji praksi namreč preizkušata različne materiale, njihovo krhkost, vzdržljivost in (ne)prilagodljivost.
»Razstava temelji na dialogu, ki je potekal tako med kuratoricami kot z umetnicama in med njima,« pojasnjuje Katja Filovski, ena od šestih kuratork. »Tako kot se pod različnimi vplivi spreminja material, se pod pritiski družbenih pričakovanj spreminjamo mladi, ko prehajamo iz institucionalnega izobraževanja na samostojno pot.«
Privlačno in odbijajoče
Maruša Meglič se predstavlja z delom Chinatown, ki je prvič nastalo že leta 2013, ponovitev instalacije pa je tudi razmislek, koliko se je v vmesnem času spremenila ona. Namizna postavitev ponuja material iz kitajskih trgovin (figurice, frnikole, umetna trava za akvarije), ki jih postavlja v harmonične konstelacije s prelivanjem mehčalcev in gelov za telo, kupčkov moke in sladkorja. »V kitajskih trgovinah me je vedno hkrati privlačil in odbijal pisan, smrdeč ceneni kič slabe kakovosti. V kozmetičnih trgovinah pa lahko za dober evro kupimo kilogram kreme za telo in se niti ne vprašamo, kaj nanašamo nase, samo da diši po breskvah,« razlaga svoje »aranžmaje«. »Ta projekt je bil že pred leti zelo zabaven in tokrat sem, ker sem se že malo otresla zunanjih pritiskov, pri eksperimentiranju lahko bolj uživala.« Igri intimne izpovedi pa daje prednost pred neposredno kritiko potrošništva.
Kombinacija rožnate in črne barve spremlja tudi njeno drugo instalacijo Success is looking for a good place to stay. »Naslov je citat iz neke ameriške knjige za samopomoč. Ko se lotiš razstave, si vedno pod pritiskom, da boš razočaral sebe in okolico. Poleg tega milenijska generacija doživlja pritisk, kaj vse bi že morali doseči, pa nismo, rešitve pa smo vajeni iskati tudi v spletnih vodnikih in knjigah o uspehu.« Ta občutja je poskušala prevesti v napetost med kovinsko konstrukcijo iz tankih vodovodnih cevi, na katerih visijo večmetrski mehki, domala falični odlitki istih cevi.
Fotografija brez podobe
Sara Rman izhaja iz modnega oblikovanja in fotografije: »Zanima me, kaj mi lahko fotografija da brez podobe. Kaj se zgodi, če manipuliram s fotografskim filmom. Če ga torej žgem z odprtim plamenom ali ga obdelam s kemikalijami.« Ker ji gre tako za pozitive kot negative, je ob enega od filmov postavila njegov negativ iz mavca.
»Zelo so mi všeč tisti materiali, ki šele sčasoma pridejo do svoje gostote in trdote. Navsezadnje to drži tudi za film – če ga zmočiš, postane fleksibilen in mehek, ko je suh, je precej krhek in kompakten,« pojasnjuje. Intrigirata jo negotovost končnega rezultata in nepovratnost umetniškega dela; delo iz filma, na katerega kaplja voda, se med razstavo še vedno spreminja. Tudi prezentacija artefakta, h kateremu obiskovalec pristopa z različnih perspektiv – recimo po stopnicah od zgoraj ali s spodnje strani, z dna –, za opazovanje nedokončanega procesa ni naključna. »Razstava je samo način predstavitve v neki fazi, a delo se vedno nadaljuje,« še sklene umetnica.
