V sicer zelo okrnjenem programu letošnjega Liffa je bilo zaznati precejšen delež filmov z zelo aktualnimi tematikami, kar je nedvomno treba pripisati čudnemu času, ki ga to leto živimo.
Med takšnimi je tudi Švic švedsko-poljskega režiserja Magnusa von Horna, prikaz novodobnega poklica, ki priteguje množice, v družbi pa še vedno velja za precej neuglednega: gre za internetne vplivnike. Sylwia Zajac (Magdalena Kolesnik), jedra, poskočna fitneserka, je zaslovela z objavljanjem posnetkov svojega vsakdanjika na družbenih omrežjih. Ima manekenski obraz in stas, brazilsko zadnjico, hvaležno občinstvo 600.000 sledilcev in kopico sponzorjev, ki jo zalagajo s svojimi izdelki, a vendarle lepega dne v trenutku slabosti na svojem instagram profilu objavi posnetek, v katerem s solzami v očeh prostodušno prizna, da je na smrt osamljena. Naslednji dan za »nagrado« dobi opozorilno zaušnico enega svojih pokroviteljev, pod okno pa neuravnovešenega zalezovalca s spuščenimi hlačami. Sledi niz dogodkov, ob katerih tako gledalci kot naša junakinja zlagoma gradimo kompleksnejšo podobo te glamurozne internetne senzacije.
Klišejski nastavek privilegiranega dekleta, za katerega se zdi, da ima vse, a ji manjka tisto bistveno, tako postopoma preraste v premislek o tem, kdo so pravzaprav ljudje, ki se lotevajo tovrstnega posla, in kakšni vzgibi jih ženejo v deljenje svojega vsakdanjika s tisoči neznancev. So idealisti? Narcisi? Prodane ali ranjene duše? Morda vse to in še kaj zraven. Von Horn se vzdrži poenostavljenih odgovorov na ta vprašanja, kot tudi moralnih sodb. Pusti nam, da si ustvarimo svoje mnenje in sliko junakinje sestavljamo skozi drobne pobliske v zaodrje njene spletne persone: ob razvozlavanju goste mreže tiho tlečih napetosti med rojstnodnevnim slavjem Sylwijine mame, ob Sylwijinem nerodnem srečanju in nelagodnem klepetu s prijateljico iz srednješolskih dni, ob nepričakovanem obratu v njenem odnosu do zalezovalca. V materinskem objemu zdelanega zalezovalca ob koncu filma tako lahko zaslutimo sled sočutja in prepoznanje sorodne duše: če kaj, potem lahko iz videnega sklepamo, da je tudi Sylwia človek, ki v resničnem življenju ne zmore vzpostaviti pristnih medčloveških odnosov, zato je ta del svojega življenja prenesla v anonimno občestvo internetnega univerzuma.
Antigona zdaj
Lik Antigone iz Sofoklejeve tragedije je vznemirjal filozofe, dramatike, pesnike, pisatelje in psihoanalitike, film pa Antigoni ni ravno dvoril: filmskih adaptacij Antigone je malo (še najbolj znana je verjetno tista, ki je prav puščobno akademska, Tzavellasova Antigona iz leta 1961), prav nobena pa ni bila posodobljena: v Kanibalih Liliane Cavani iz leta 1970 je Sofoklejeva tragedija prestavljena v neko diktaturo v distopični prihodnosti, a tudi Severjeva Antigona – kako si upamo! je vse kaj drugega kot posodobitev. Prvo dejansko posodobljeno adaptacijo Sofoklejeve tragedije najdemo v Québecu, v kanadskem »najboljšem filmu leta 2019«, Antigoni po scenariju in v režiji Sophie Deraspe.
In res gre za prav domiselno in prepričljivo posodobitev, ki se drži in obenem (in nujno) ne drži izvirnika. Najbolj očitno se ga pač drži z imeni – Antigona, Ismena, Eteokel, Polinejk, le da ti štirje seveda niso več otroci kralja Ojdipa in njegove žene-matere Jokaste, marveč so iz družine Hipponome iz Kabilije (izmišljene dežele, toda iz arabskega ali severnoafriškega sveta), kjer so bili njihovi starši žrtve politično motiviranega umora, babica Meni pa jih je že kot majhne pripeljala v Kanado. Kjer so dobili pravico do prebivanja, ne pa tudi državljanstva.
Antigona (Nahéma Ricci) je dobra, nekoliko zadržana gimnazijska učenka, njena sestra Ismena je frizerka, brata Eteokel in Polinejk pa naj bi imela zveze s kriminalno druščino Habibi. Toda brata ne ubijeta drug drugega (kakor v izvirniku), pač pa policija ustreli Eteokla, čeprav ni storil ničesar kaznivega, in aretira Polinejka, ki je napadel morilskega policista. Antigona nastopi kot »Antigona«, ko izve, da Polinejku preti izgon iz Kanade v Kabilijo, kjer ga lahko doleti usoda njegovih staršev. Tako torej ne gre več za problem prepovedanega pokopa ubitega brata, a še vedno – tako kot pri Sofokleju – za upiranje državnemu zakonu v imenu »višjega« (po Antigoni »srčnega«) zakona družinske filije. »Nisem reševala kriminalca, ampak svojega brata, kakor mi je narekovalo srce,« pove Antigona, potem ko je, preoblečena v Polinejka, zamenjala brata v zaporu in mu omogočila pobeg. Vlogo Kreona si (sicer ne povsem) delita policijski inšpektor, ki zaslišuje Antigono, in sodišče, a nekaj Kreona je vendarle tudi v očetu Antigoninega fanta Hajmona, seveda predvsem kot »previdnem« politiku. Ne manjka pa tudi zbor, le da ta ni več tako »zdravorazumarski« kakor v grški tragediji, marveč na eni strani tako agresivno in žaljivo »komentatorski«, kakor znajo biti družbena omrežja, ki zmerjajo Antigono s »čefurko« in kriminalno-teroristično pajdašinjo, in na drugi tako domiselno in duhovito uporniški, kakor je gibanje mladih, ki Antigono podpirajo. In prav v tem – nemara celo bolj kot v spremenjenem liku Antigone – je najboljši moment te posodobitve Sofoklejeve tragedije: namreč v tem razcepu »zbora« (družbe), ki ga sproži »srčno«, a po zakonu nedopustno dejanje mlade imigrantke.
