Na to njegovo zadnje pisanje o konvoju je treba odgovoriti, da je kot kapitan ladjo tudi sam »malo« navrtal z oborožitveno afero oziroma preprodajo orožja, z afero Patria, z degradacijo in omalovaževanjem pravnega reda, z dogovarjanjem s Sanaderjem o incidentih na meji, z nenormalnim zadolževanjem, z nabavo mask, z blatenjem lastne države v tujini, rušenjem novinarske srenje in temeljev države, vmešavanjem v ameriške volitve, nesposobnostjo obvladovanja epidemije… Pravzaprav je preveč za kapitana, ki je celo pomagal pri gradnji te iste ladje, zdaj pa si jo prizadeva potopiti. Na ladji so kapitanovim ukazom sicer podrejeni tudi člani posadke, ki pa so cincavi in brez kakršnega koli lastnega razmisleka. Nekateri potniki na tej barki se zavedajo nevarnosti potopitve in tudi okužbe s korono, zato bi radi skupaj zamašili odprtino, skozi katero vdira voda. Vendar pa kapitan tega ne pusti in celo vrta dodatne luknje, češ da so potrebne zaradi boljše plovbe.

Tudi druge ladje v mednarodnem konvoju oziroma njihovi kapitani (razen dveh s Poljskega in iz Ogrske) bi radi pomagali, a veliki kapitan naše preluknjane barke, ob asistenci prvega častnika na predsedniškem mestu in krmarja v obliki vlade, to absolutno zavrača ter ne dovoli pomoči. Hkrati trdi, da se ne bo držal pravil skupne plovbe. Zakaj, ve samo on. Nekateri potniki ocenjujejo, da naj bi bil prizadet njegov ego. Raje vidi, da se vsi skupaj potopimo, kot pa da bi rešil barko.

Sicer »malo« v prispodobah, a namerno, ker je takšno tudi pismo v tujino. Samo še to: če vsi v vladi opravičujejo neumnosti svojega kapitana s tem, da gre za njegovo zasebno stališče, mnenje ali ravnanje, ker vsega tega niso obravnavali v vladi, potem me samo zanima, ali je kapitan »ladje Slovenija« svoje pisanje pošiljal na zasebne naslove domov oziroma v kraj stalnega prebivališča naslovnikov ali morda na njihove službene naslove. Velikost nabiralnikov in nepogrešljivost kapitana me ta trenutek ne zanimata. In seveda tudi ne vsa pravna opravičila vseh sodišč, vključno z ustavnim. Ta ladja se namreč hitro oziroma prehitro potaplja. Celo skupaj s svojim pravilnikom in dnevnikom o plovbi. Vsaka sekunda tega kapitana na krovu ladje pomeni večjo bližino katastrofe. Neki orkester na ladji celo igra Beethovnovo Peto simfonijo: »Usoda trka na duri.« Škoda, za ladjo in za nas.

Vsi nepogrešljivi pa naj s svojimi najožjimi podporniki raje sami plujejo z vsem svojim neznanjem po širnih morjih sveta. Mirno morje bi jim zaželel. Nam pa oddih od njihove navzočnosti. Sicer pa: potniki, rešite se. Menda je še čas.

Miloš Šonc, Grosuplje